BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Med 14. marcem in 8. aprilom bo v kultnem dunajskem kinu Metro, hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva, potekala doslej največja retrospektiva slovenskega filma v Avstriji, v okviru katere bo v slabem mesecu dni prikazanih 34 filmov različnih žanrov iz vseh obdobij zgodovine kinematografije na Slovenskem.
Retrospektivo bo 14. marca odprla projekcija prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (Janko Ravnik, 1931) z živo glasbeno spremljavo, ki jo bodo izvedli avtor glasbe, dirigent in pianist Andrej Goričar, violinist Matej Haas, klarinetist Jakob Bobek in violončelist Milan Hudnik. Pred tem bosta predvajana dva sodobna kratka animirana filma – večkrat nagrajeni Steakhouse (2021) režiserke Špele Čadež in Legenda o Zlatorogu (2022) režiserke Lee Vučko. Slavnostni govorniki na otvoritvi bodo urednik filmskega programa v Avstrijskem filmskem arhivu Florian Widegger, direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos in državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS Marko Rusjan, ki bo retrospektivo tudi odprl.
V programu retrospektive bodo sodelovali nekateri filmski ustvarjalci. Tako bo 15. marca projekcijo filma Boštjana Hladnika Ples v dežju uvedel pogovor o slovenski kinematografiji, na katerem bodo sodelovali režiserki Špela Čadež in Lea Vučko, režiser in filmski snemalec Karpo Godina ter sokuratorja retrospektive Varja Močnik in Igor Prassel iz Slovenske kinoteke. Večer zatem, 16. marca, bosta svoje filmsko ustvarjanje predstavila Karpo Godina in režiser Matjaž Ivanišin.
V sklopu retrospektive bodo predvajani naslednji filmi: V kraljestvu Zlatoroga, Janko Ravnik, 1931; Mladina gradi, France Štiglic, 1946; Na svoji zemlji, France Štiglic, 1948; Na sončni strani ceste, Matjaž Klopčič, 1959; Bizoviške perice, Jože Bevc, 1959; Ples v dežju, Boštjan Hladnik, 1961; Po isti poti se ne vračaj, Jože Babič, 1965; Barva spomina, Jože Babič, Giorgio Sestan, 1967; Sedmina, Matjaž Klopčič, 1969; Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Karpo Godina, 1970; Zdravi ljudje za zabavo, Karpo Godina, 1971; Slavica Exception, Mako Sajko, 1971; Cukrarna, Jože Pogačnik, 1972; Splav Meduze, Karpo Godina, 1980; Krizno obdobje, Franci Slak, 1981; Poljubi mehka me radirka, Zvonko Čoh, 1984; Triptih Agate Schwarzkobler, Matjaž Klopčič, 1997; Ekspres, ekspres, Igor Šterk, 1997; Stari most, Vlado Škafar, 1998; Kruh in mleko, Jan Cvitkovič, 2001; (A)torzija, Stefan Arsenijević, 2002; Varuh meje, Maja Weiss, 2002; Peterka: leto odločitve, Vlado Škafar, 2003; Rezervni deli, Damjan Kozole, 2003; Na sončni strani Alp, Janez Burger, 2007; Boles, Špela Čadež, 2013; Karpopotnik, Matjaž Ivanišin, 2013; Boj za, Siniša Gačić, 2014; Ljubezen na strehi sveta, Jan Cvitkovič, 2015; Meje, Damjan Kozole, 2016, Človek s senco, Ema Kugler, 2019, Steakhouse, Špela Čadež, 2021, Babičino seksualno življenje Urška Djukić in Émilie Pigeard, 2021; Legenda o Zlatorogu, Lea Vučko, 2022.
Od zadnje retrospektive slovenskega filma na Dunaju letos mineva 21 let. Tudi takrat je potekala v sodelovanju z Avstrijskim filmskim arhivom in sicer pod naslovom Sladke sanje, prikazanih je bilo devet filmov.
Nobena retrospektiva slovenskega filma, ki je omejena na izbor, seveda ne more odgovoriti na vprašanje, kaj so glavne značilnosti in posebnosti slovenskega filma, naj gre za njegove zgodnje začetke, obdobje znotraj jugoslovanske kinematografije ali za obdobje po slovenski osamosvojitvi. Morda na to vprašanje skoraj lažje odgovorimo, če se vprašamo, kaj te značilnosti niso. Torej, kaj niso posebnosti slovenskega filma. Vsekakor težko govorimo o izrazitih slogovnih ali tematskih tokovih. Nasprotno: slovenski film je predvsem panorama avtorskih poetik, za katere je značilno, da se ne odzivajo na trende, ampak iščejo svoj lasten tematski, estetski in avtorski izraz. To, po drugi strani, spet ne pomeni, da je slovenska kinematografija polna avtorjev s kontinuiranim in prepoznavnim filmskim obrazom; veliko več je režiserjev, ki iz filma v film iščejo in izumljajo nove filmske jezike in pristope. A če bi na vsak način skušali najti neko skupno ali vsaj prevladujočo lastnost slovenska filma, bi jo morda našli v družbeni kritičnosti, v raziskovanju odnosa med posameznikom in vsakokratno družbeno in politično sedanjostjo in posledično s tem v junakih, ki so s konvencijami in normami časa in družbe, v kateri živijo, pogosto v usodnem konfliktu.
Podroben program po dnevih si lahko ogledate na spletni strani kinematografa Metro Kinokulturhaus.
Obširen tekst Varje Močnik o filmih, ki bodo prikazani v sklopu retrospektive, si lahko preberete tukaj.
Retrospektivo je pripravila Slovenska kinoteka. Za pomoč pri pripravi retrospektive se toplo zahvaljujejo Slovenskemu kulturno-informacijskemu centru na Dunaju, Avstrijskemu filmskemu arhivu, Ministrstvu za kulturo RS, Slovenskemu filmskemu centru, Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu Republike Slovenije, Slovenski turistični organizaciji, avstrijskemu proizvajalcu klavirjev Bösendorfer ter produkcijskim hišam A. A. C. Productions, Ars Media, Bela film, E-motion, Finta Film, Gustav film, No History – zavod za sodobne umetnosti, Octopics, RTV Slovenija, Staragara, Studio Arkadena, Studio Legen, Studio Virc, Tramal films, Vertigo in Zavod Zank.
Vir: Slovenski filmski center
