Ema Kugler

Izpostavljamo delo Eme Kugler Nekoč v Posočju za režijske odločitve, s katerimi v odsotnosti gradiva iz pokrajine in ljudskega izročila ustvari živ spomenik poganske preteklosti, ki jo je izbrisalo kruto pokristjanjevanje.

Arheologija človeške vrste Na začetku je embrio, ki je videti, kot da lebdi v vodni globini, kjer plavajo tudi bele krpe meduzaste oblike, toda off glas pove, da gre za človeško bitje (na to je že dala slutiti sicer neizmerno dolga, pa vendarle neka popkovina), ki da bo s svojimi nožicami kmalu stopalo po zemlji. A ne le, da bi ta embrio prav tako kot v vodi lahko lebdel tudi v vesolju, kakor tisti v finalnem prizoru Kubrickove Odiseje v vesolju, marveč je tu, v filmu Eme Kugler Človek s senco, še kar nekaj »vesoljskih« podob fantazijskega planeta z visokimi črnimi gmotami, med katerimi švigajo »leteči krožniki«, kakšen pa s skoraj 3D učinkom prileti proti gledalcu. To je sicer le posrečen trik, medtem ko je prav osupljiv trenutek, ko na eni teh visokih črnih gmot zasveti okno, na katerem se pokaže nosečnica, ki smo jo sicer videli že prej v abstraktno mračnem interieru, kjer je sedela sama pod velikim ekranom z utripajočimi svetlobnimi krogi. In prav s to človeško nosečnico je v Človeku s senco tudi negirana aluzija na kubrickovski embrio, Starchild, v Odiseji v vesolju. Če nas je ta gledal kot humanoidni zarodek v astralni obliki, pa pri Emi Kugler kaj takega ni mogoče. Toda ne v tehničnem smislu! Kot vsestranska mojstrica bi Ema Kugler s svojo ekipo nedvomno znala oblikovati tudi kakšno astralno ali nezemeljsko bitje (pri čemer bi jo večno pomanjkanje finančnih sredstev še najmanj oviralo), toda to ni v njenem konceptu. Ni v njenem »konceptu«, da bi Homo erectus (kot je tudi naslov enega njenih zgodnejših filmov) kdaj dobil kakšno drugo možnost od tiste, ki mu je dana kot condition humaine: zmeraj se je in se bo – ta časovni razpon se v njenih filmih topografsko prevaja v postapokalitično in futuristično scenografijo – samo reproduciral in ponavljal, kot obsojen na slabo neskončnost istega. In prav to »nenehno isto slabo« je v avtoričinih očeh videti kot največja tragedija. In ta se iz filma v film tudi sama ponavlja. Le da Ema Kugler tega ne pove v obliki zgodbe. Noben od njenih petih celovečernih filmov (Phantom, 2004, Le Grand Macabre, 2005, Za konec časa, 2009, Odmevi časa, 2013, Človek senco, 2019) – vsi že nagrajeni na številnih mednarodnih festivalih – ni narativen v tradicionalnem ali prevladujočem pomenu, v katerem je akcidentalnost človeške eksistence in zgodovine zajeta v majhne ali velike zgodbe s praviloma psihološkimi liki, z njihovimi emocijami in mentalnimi stanji ter z neko, lahko tudi »iracionalno« logiko dogajanja. Kuglerjevski film ni narativen, ampak evokativen: bolj kot nek pripovedni razvoj deluje kot polje vznikanja podob, včasih v tišini, večinoma pa ob donenju glasbenih »gmot«; človeški glasovi so redki, saj so človeški liki le figuranti. Podobe pa vzniknejo, če izzovejo presenečenje ali trenutek ne-vedenja o tem, kaj pravzaprav vidimo. Filmi Eme Kugler z lahkoto prehajajo med ostarelim poštarjem, ki se vzpenja na goro (ta lik, ki je svoja lastna negacija, bi lahko bil emblematičen za kuglerjevski film, ki prav tako ne prinaša nobenega sporočila), ujetim cerkvenim dostojanstvenikom (kot možnim simbolom cerkvene »ugrabitve« religije), morbidno aristokratsko požrtijo (kot da jo nažira tesnoba niča), gracilnim plesom (prav tako emblematičnim za kuglerjevski film, kjer je gibanje likov koreografsko stilizirano), v akvarijih ujetimi ženskami (pričevalkami »feministične estetike«?), med golimi telesi, ki lebdijo na gladini morja (kdo je Jezus Kristus, če so to vsi?), med glavoboli Pilata pred odločitvijo, ki bo za vedno zaznamovala človeško zgodovino, osamljenim vladarjem tehno prihodnosti (ali »neskritim bogom« sedanjosti), med begunci, vojaškim sadizmom, neodločnim vladarjem, med iskalcem kosti v puščavi, nosečnico v futurističnem mestu, delavcem, ki se skriva pred vojno in ima isti obraz kot despotski vladar (Človek s senco). Toda vse te in še mnoge druge figure so bolj šifre kot simboli, šifre, ki pa ne kličejo toliko k dešifriranju, razvozlanju, kot pa se ravno upirajo vsakemu pomenu in resnici, kot da bi pomen in resnica prevajala ali implicirala voljo do moči in oblasti. ki hočeta stvari trdno določiti in zakoličiti. V filmu Menhir (1999) se je pojavila figura troglave avtoritete, ki se ji priklanja (pra)človek: Ta troedina entiteta – ali troedini vladar, sestavljen iz politika- podjetnika, generala in škofa – bi spominjala na »trifunkcijskost«, ki jo je francoski filolog in religiolog Georges Dumézil odkril pri indoevropskih ljudstvih, ko bi ne bila omejena zgolj na gospostveno strukturo (v srednjeveškem fevdalizmu, na primer, so tri redove družbe predstavljali duhovništvo ali »tisti, ki molijo, orant«, plemstvo ali »tisti, ki se vojskujejo, pugnant«, in tretji stan ali »tisti, ki delajo, laborant«). V naslednjih filmih pa ta troedinost razpade, liki gospostva se osamosvojijo in osamijo. Če ne kar okamnijo v velikih in praznih marmornatih prostorih, kjer so podobni skulpturam, ki včasih zakrvavijo. Vendar niso umrljivi, mogoče so večni kot bogovi, ki se nikoli ne postarajo, vendar so videti tudi nemočni. Kakor ta mladi oblastnik (Marko Mandić v Odmevih časa), ki – sedeč na čelu neskončno dolge sive mize, ki jo nekam daleč v prostor polnijo poslušni birokrati – prav v trenutku, ko bi moral izdati ukaze, doživi trenutek slabosti: kri, ki jo je iz svoje marmorno abstraktne palače povzročil na drugem koncu sveta, začne naenkrat z ječanjem, golčanjem, grgranjem, hropenjem mučenega brbotati v njegovem umivalniku, dokler se ne oglasi Gospodarica, ki mu iz svojega marmornatega bivališča šepeče, da se bo že navadil. Dokler je bila oblastna struktura troedina, je bila patriarhalna, ko pa je v celovečernih filmih razpadla, se je na položaju gospostva začela pojavljati ženska v sicer dvoumni vlogi vladarice in/ali svečenice, toda ne bistveno drugačni oziroma enako zlonosni vlogi, kakršno so imeli patriarhalni oblastniki. Če ne še slabši ... V uvodnem prizoru Odmevov časa vidimo dva vojaka, ki pretepata nekega moškega; eden izvleče nož in pretepenega prisili, da poklekne, nato mu prereže vrat. Temu prizoru sicer ne sledi prizor s skrivnostno Vladarico/Svečenico, ki si v kopalnici poleg stebriščne dvorane z rdečilom maže ustnice, zato pa je prav ta krvavo rdeča barva tista, ki napotuje od krvave reže prerezanega vratu k vladaričinim rdečim ustnicam. V običajnem igranem ali pripovednem filmu (tudi še tako fantastičnem) spremljamo neko dogajanje v konkretnem času in prostoru, v filmih Eme Kugler pa sta tako čas in prostor nedoločljiva. Že res, da so pogosti eksterieri kamnolomi in puščavski pejsaži, interieri pa hladne in puste dvorane s stebrišči, ki bežijo v perspektivično neskočnost, toda filmi Eme Kugler ne dajejo ne vtisa trajanja (ker pač ni kontinuiranega ali diskontinuiranega poteka zgodbe) ne prostorske enotnosti prizora. Pripovedni film temelji na vzročno- posledični ali posledično-vzročni logiki. V filmih Eme Kulger pa se zdi povezava prizorov še najbližja sanjski »logiki«. Ta pa ne pozna ne »prej in potem« ne »tukaj in tam«, marveč samo nemogočo, nedoumljivo in morečo hkratnost različnih časov in heterogenih prostorov, prav tako pa nemogočo, nedoumljivo in morečo hkratnost različnih pomenov ter smisla in nesmisla. Filmi Eme Kulger so ikonofilski v pomenu, v katerem ikonofilija pomeni vero v podobo in imaginacijo. In podoba, v katero verjame kuglerjevska ikonofilija, je podoba še ne videnega, izvirnega sveta, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki. Kuglerjevska ikonofilija je neke vrste arheologija človeške vrste. Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane. Toda če so še tako fascinantne, so obenem tudi »neprijetne« in »nelagodne« zato, ker so tako prepredene z režami, bodisi tako konkrentimi, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, ali tako abstraktnimi, kot so časovne in prostorske vrzeli ali tiste med heterogenimi podobami. Iz teh rež vznika tisto, kar je v kuglerjevskem filmu videti kot »najslabše«, če ne kar tragično: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prostovoljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kugler vznikajo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika ipd.) »mistificirale«, marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno navzoče in nazorne. In s tem oziroma s svojo umetniško intenzivnostjo tudi uvajajo gledalca v radikalno drugačno dojemanje filma. Zdenko Vrdlovec

Za celovečerni igrani film.

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. V bistvu je renesančna umetnica, ki deluje zunaj vseh okvirov, v katere se v današnjem času skuša umestiti filmskega ustvarjalca.

Ema Kugler s svojimi deli uspešno premošča mejo med eksperimentalnimi in konvencionalno narativnimi filmi. Z izrazitim avtorskim vizualnim in splošneje filmskim jezikom, ki presega meje določenih žanrov in se napaja iz nezavednega in mitologije, avtorica gradi svojo realnost. Likovna govorica ima pri njej veliko, če ne kar glavno vlogo. Morda je ravno to tisto nekaj, kar dela njena dela tako zelo posebna in hkrati tudi edinstvena v slovenskem prostoru. Namesto osredinjanja na dogodke na osnovi vzročno-posledične logike Ema Kugler v izčiščene ali povsem prazne prostore naseljuje mentalne projekcije svojega lastnega in tudi kolektivnega nezavednega. Raziskuje tisto, kar se skriva zadaj. Tisto, kar je z besedami neopisljivo.

S celovečernim prvencem Fantom (2003) je postavila temelje za svoje nadaljnje filme in hkrati tudi gledalcu jasno sporočila, za kaj v njenih filmih gre – za fantome, za nekaj, kar nima fizičnega ekvivalenta v resničnosti in se kreira v umetničini mentalni krajini. S pomočjo sodobnih tehnologij jih Ema Kugler prevede v filmski jezik, skozi katerega jih gledalec lahko doživlja le kot slutnjo in ga s tem sočasno spodnese z udobne racionalno interpretacijske pozicije. Gre za čutno pustolovščino, v kateri lahko uživamo le, če smo se pripravljeni docela prepustiti neznanemu. Zato je pri njej podoba pomembnejša od besede, zvočna atmosfera pa vsaj toliko kot podoba. Ema Kugler je estetinja per se. Njeni filmi so primarno odsevi lepote, ki ji avtorica daje ultimativno veljavo. Lepota je na prvem mestu, zato so kadri njenih filmov izčiščeni vsega odvečnega. Ker deluje na polju nezavednega, se stalno giblje med erosom in tanatosom, med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo.

Avtorica je s svojim opusom edinstvena v slovenskem prostoru, saj zanjo značilno prepletanje različnih tehnik in umetniških praks praktično nima enakovrednega ustvarjalnega sopotnika. S specifičnim izrazom ustvarja že od l. 1993 in je do danes nanizala štirinajst avtorskih del, od tega pet celovečernih, šest kratkih in tri dokumentarne filme. Na mednarodnih festivalih je prejela številne nagrade, doma pa l. 2008 za film Le Grand Macabre mdr. tudi nagrado Prešernovega sklada.

Društvo slovenskih režiserjev
Februar 2020

Umetnica, scenaristka in režiserka Ema Kugler z natančno dovršenostjo filmskega jezika in uporabo novih tehnologij avtentično pripoveduje zgodbo o »nas, ki smo, da kopljemo kosti«, izgubljeni kot fetusi v vesolju, iščoči pristnost »nečesa«. Ponudi tudi rešitev. Ekspresivna avdiovizualna umetnina avtorskih, igralskih in tehnoloških presežkov, filozofski in izjemno estetski film.

Best Foreign Language Feature

International feature film.

Special Jury Award.

Mestna občina Ljubljana je podelila Župančičevo nagrado za leto 2014 Emi Kugler, večmedijski umetnici, režiserki in performerki za avtorstvo in izvedbo performansov Adagio in Mojster in jaz ter celovečerni videofilm Odmevi časa. Medtem ko umetnica v performansih literarna besedila vizualizira z osupljivimi likovnimi instalacijami in nekonvencionalnimi igralskimi kometi, ki v soustvarjalni ris uprizarjanega dogodka pritegnejo gledalce, so Odmevi časa veličastna celostna umetnina, ki jo umetnica podpisuje kot scenaristka, režiserka, montažerka slike, scenografka, kostumografka in maskerka. Celovečerec, navdihnjen z Ligetijevo skladbo Lontano, je monumentalna filmska pesnitev, ki oko in srce gledalca reže z metafizičnimi podobami groteskne lepotne maske sprevrženega sveta ponarejenih človeških vlog, sveta, ki ga boleče prebuja v sijaju odrešujoče Umetnosti.

Best international experimental feature.

Nagrada za ženske avtorice.

Best experimental short.

Za njaboljši kratki eksperimentalni film.

Ema Kugler je na izjemno ustvarjalen in profesionalen način uporabila izrazne možnosti videa in predstavila svojevrsten pogled na človeško zgodovino »moškega spola«.

Najboljši celovečrni igrani film.

Nagrada za najboljši celovečerni eksperimentalni film.

Kategorija ženskih ustvarjalk.