Zdravilca V predpripravah

Scenarij za film Zdravilca, delo režiserja in so-scenarista Luna Sevnika in producenta Roka Bička, raziskuje zapleteno razmerje med očetom Maxom in njegovim sinom Valom. Max postopoma dojame, da bi lahko sinov domnevni dar zdravljenja izkoristil kot sredstvo za rešitev svojih finančnih težav. Gre za subtilno prepletanje tragikomedije in družinske drame, katere osrednje gonilo je dvoumnost glavnega lika. Gledalec je ves čas vpet v dogajanje in spodbujen k oblikovanju lastnega moralnega stališča do glavnega lika, ki nenehno niha med ranljivostjo in manipulacijo, toplino in sebičnostjo. Scenarij je dramaturško dobro izgrajen, z jasno strukturo in prepričljivo zasnovanimi liki. Dialogi so naravni in tekoči, a prizori med očetom in sinom za zdaj ne dosežejo polnega čustvenega potenciala – njun odnos bi potreboval več notranje napetosti, da bi gledalca še močneje emocionalno angažiral. Film ima potencial, da nagovori širše občinstvo. Občasni humor prispeva k tonalni razgibanosti; nekaj več takšnih trenutkov bi pripoved lahko še obogatilo, ne da bi pri tem izgubila resnost teme.

Največjo odliko vešče napisanega scenarija, s tem pa njegovo izvirnost in relevantnost, prepoznavamo v tem, da o današnjem času spregovori brez modnega aktivizma, a zato o njem pove toliko več. Univerzalno hrepenenje osrednjega junaka po tem, da bi bil boljši oče, je predstavljeno duhovito in z občutkom za (so)človeka. Scenarij sledi številnim primerom iz filmske zgodovine, ki so v vlogo očeta postavili »luzerja«, njegova izvirnost pa je v tem, da Max ni žrtev »sistema«, ampak predvsem samega sebe. Ne le zato, ker je tudi on svoje sorte bolj ali manj uspešen mešetarček. Za večjo učinkovitost poteka zgodbe, bi bilo dobro, če bi bilo bolj jasno, ali Max naivno verjame v bioenergijo ali zgolj blefira. V primeru slednjega bi njegov značaj dobil dodatno dimenzijo, okrepil bi se njegov intelekt, hkrati pa bi to še poudarilo bizarnost »terapije« premožnih gospa v 44. prizoru na Vidinem vrtu. Maxove odrezave replike, kljub očitnemu namenu, ne uspejo soustvariti vzdušja, ki bi pričalo o resnosti njegovega položaja oz. o njegovi stiski. Njegovo jezikovno skromno izrekanje, ki morda utrjuje v izhodišču začrtano podobo brezveznika, glavnemu junaku hkrati jemlje inteligenco. Celoti bi vsekakor koristilo tudi izčiščenje preštevilnih peripetij, ki so same zase sicer morda duhovite, vendar ne poganjajo dogajanja. Mimogrede, v izogib zmedi svetujemo, da se osebam, ki se pojavljajo kot različno oštevilčene STRANKE, dodeli drugačna poimenovanja (STRANKA, KUPEC ...). Filmskost scenarija potrjujejo dobri časovni izpusti (elipse), kakršen je med vikanjem v 28. v tikanjem v 29. prizoru. Lepa primera, da je pisec scenarija dober opazovalec življenja, sta 25. prizor z izmenjavo replik med očetom in sinom ter 52. prizor s pogovorom med njima v Vidini omari. Podobno velja za 36. prizor med Maxom in Damom med pitjem piva. Zadnji, 80. prizor, v katerem (nori) Max z ladje vpije Valu na obali, da je nor, je trpko duhovit, emotiven in katarzičen, predvsem pa ničesar ne zapira; osrednjo filmsko osebo (za)pusti v trenutku, ko ji je še naprej dovoljeno sanjati, kar lahko gledalcu po ogledu filma pomembno podaljša njegovo »sobivanje« s filmskim junakom. Ob ustrezni nadgradnji in morebitni učinkoviti realizaciji, ter nadstandardni promociji, bi bil film lahko zanimiv tako za domačega gledalca kot za mednarodne festivale. Zaradi scenaristove spretnosti in svojstvenega pristopa do vsebine, da je zgodba vredna nadgradnje, in čeprav prijavljeni projekt v točkovnem seštevku ni dosegel praga za sofinanciranje, se je pa uvrstil na rezervno listo, komisija predlaga direktorici Slovenskega filmskega centra, da razvoj tega scenarija podpre s sofinanciranjem.