Skrbi me zate, sin

Osnova za film je socialni eksperiment v zaporu. Zaporniki so se prostovoljno javili k psihodramski obravnavi, s pristankom na snemanje in posredovanje svojih izjav in zgodb v javnosti. Zanimivo je, da so udeleženci psihodramskih srečanj pod vodstvom izkušenega psihoterapevta prav najtežji obsojenci z različnimi ozadji in kriminalnimi dejanji. Film je tudi na nek način introspektiven, saj ima možnost prodreti v travmatizirani del psihe, seveda v odvisnosti od pripravljenosti oziroma zavrtosti posameznega udeleženca. Dragocene zgodbe, ki trkajo na našo vest, vrtajo globoko v človeka, so zmeraj relevantne in univerzalne. Avtor izbere obe dokumentaristični tehniki: v svoji poziciji observacijsko, pridruži pa se mu še psihodramska intervencija. Na ta način lahko zatipa v razloge za usodne napačne odločitve, v različne življenjske zgodbe in vire kriminala, hkrati pa lahko kdaj tudi preusmeri pogovor. Premisa celotnega postopka je ta, da je vse, vključno z nedopustnimi dejanji, človeško. Struktura filma se podredi psihoterapevtskemu postopku in se posveti napredku posameznikov in skupine, saj je moč filma na strani tistih, ki se razkrivajo. Film je lahko privlačen za raznoliko odraslo publiko doma in v mednarodnem prostoru, občutljiva vsebina pa potrebuje vodstvo in razlago za mlajše odrasle. Režijski koncept je jasno zastavljen in izhaja iz raziskave psihodramske terapije, ki v zaporu že poteka. Odločitev za stalno snemanje na delavnicah je dobra režijska poteza. Dokumentarni film se tako podreja delavnici in njihovim udeležencem in ne obratno, zato gledalci vstopajo v polje čistega dokumentarizma. Na mestu je tudi premislek o vključevanju drugega sveta v zaporu. Iz prijave so razvidni močno raziskovalno ozadje in delo na dokumentarnem filmu ter angažiranost ekipe in udeležencev. Tu v prvi vrsti ni film, temveč globlje človeško vprašanje o resocializaciji zapornikov.

Raziskava teme svobode se zdi v post koronskem času zelo relevantna, saj smo bili daljši čas tudi sami ujetniki svojih domov. Dob kot znameniti slovenski zapor, ki je zaznamoval našo družbo, ponuja skozi film avtorjev in hkrati psihoterapevtov pogled na zaporniško življenje. Odpira ključno vprašanje ali so zaporniki svobodnejši na Dobu ali na svobodi. Skozi priložen material je vidno jasno avtorsko stališče, ki se opira na delavnico psihodrame, kar je tudi glavna struktura filma. Kako se film konča? Kako skozi film gledalci vidijo spremembo, če se le ta zgodi, pri zapornikih - skozi izjave/ intervjuje? Dobra uporaba sveta zunaj - posnetkov narave okoli Doba - ki deluje kot kontrapunkt fizične ujetosti, zaprtosti zapornikov. Avtor je na prezentaciji natančno opisal plan razvoja projekta, ki se zdi realističen in ponuja možnosti za globok premislek o delu in pomenu psihoterapevta za življenje obsojencev na Dobu in tudi za vrnitev obsojencev v domače okolje. Dokumentarec odstira razmišljanje zapornikov, skozi njihovo sodelovanje na delavnici psihodrame odpira tudi njihovo kriminalno preteklost in se vrača v otroštvo in življenje zunaj ter tako ponudi morda tudi razloge, vzroke, ki so vodili do njihovih kriminalnih dejanj. Tema je zanimiva za širšo publiko.