Torzo stare mačke In production

Film tematizira življenjsko zgodbo Svetlane Makarovič, kar je na prvi pogled lokalna zgodba, vendar pa film skozi avtorski pristop odpira univerzalna vprašanja identitete, umetniškega izraza, boja za svobodo, položaja žensk v družbi. Uporaba islandskega mitološkega okvirja in dramaturgija potovanja na Islandijo vzpostavi prostor, kjer postane osebna zgodba simbol širšega družbenega in kulturnega boja.
Projekt izstopa z avtorskim pristopom režiserke, ki se ne skriva za kamero, temveč se pokaže tudi pred njo. S tem ustvari neposreden in intimen odnos s protagonistko. Preplet avtobiografskih zgodb, osebnih spominov, iskrenih pogovorov, poetičnih vizualnih haikujev omogoča, da se protagonistka postopoma odpre in sname svojo javno masko, kar projektu doda pristnost.
Film ima zaradi osebnosti Svetlane Makarovič močno vez s slovenskim kulturnim prostorom, z dramaturgijo potovanja na Islandijo, kulturno bogatega ozadja pesnice in pisateljice ter koprodukcijo s Francijo, Avstrijo, Islandijo dokumentarni film dosega mednarodni potencial.

Svetlana Makarovič je vsestranska literarna ustvarjalka, igralka, pevka in aktivistka, brezkompromisna, glasna, prav zato pa kontradiktorna, intrigantna in karizmatična javna osebnost. V zasebnem življenju je izbrala samoto, v katero spusti redke posameznike, v njem pa kraljujejo živali, zlasti mačke. Petra Seliškar jo je poznala že v otroštvu, zdaj pa ji je Svetlana zaupala in jo spustila v svoj čarni krog. Filmskega portreta Svetlane Makarovič še ni, zato je projekt lahko še toliko bolj dragocen, zaradi njune bližine pa še bolj oseben in unikaten. Poleg posnetkov s Svetlano, ki vključujejo njeno zasebnost in njene nastope, portretiranko in dokumentarec druži skupna misija: Svetlanino zadnje (po mnogih) potovanje na Islandijo, v deželo škratov, ki jo je Svetlana vzela za svojo.
Avtorica ima trdno vizijo, hkrati pa se zaveda krhkosti snemanja tako delikatne osebnosti, tvegane poti na Islandijo zaradi Svetlanine starosti in zdravja. Osebna bližina pomeni največ, kar si lahko avtorica filma zagotovi od svoje portretiranke. Pričakovati je precejšnje zanimanje za film, zlasti v slovenskem prostoru.

Filmski portret umetnice in intrigantne osebnosti Svetlane Makarovič je drzna, delno tvegana ustvarjalna in produkcijska poteza. Scenarij je zastavljen na treh nivojih, ki pokrivajo njeno življenje, kariero, srečevanje in sodelovanje z različnimi zanimivimi osebnostmi in življenje njenih stalnih sostanovalk, mačk, vendar brez medijsko razvpitega aktivizma. Koncert ob EPK v Novi Gorici naj bi bil vrhunec filma. Scenaristkin neposredni intervju z avtorico odkriva njene še ne slišane misli in izjave. Prepoznava jo kot čutečo osebnost, ki vidi in sliši deprivilegirane v družbi. Pomemben segment filma bodo Svetlanini avtorski šansoni. Dokumentarec prek glavne protagonistke raziskuje vprašanje, ali je vredno ustvarjati in ali je umetnost potreba ali nuja.
Avtorsko stališče scenaristke je kompleksno in večsmerno. Upošteva mnogokrat konfliktno držo protagonistke in se zaveda nepredvidljivosti snemanja, kar lahko delno zamaje produkcijski potek in končni rezultat. Hkrati pa ima izoblikovan odnos do portretiranke, izdelan načrt, domišljen pristop in filmski jezik. V nadaljnjem razvoju bi bilo potrebno preseči javno življenje protagonistke in njeno delo ter oditi globlje, v svet, kjer smo ljudje čustveni. Ko spoznamo ta del protagonistke, tudi tisti javni del dobi druge, bolj osebne in človeške razsežnosti.
Film o kontroverzni pesnici, pisateljici in brezkompromisni aktivistki prav gotovo lahko zanima in privlači širok krog predvsem slovenskega občinstva, njenih oboževalcev in nasprotnikov.