Mojca Funkl

Pogosto se v lokalu vse izve. Šmuc bar je le eden od njih, kjer pa jo gost tudi faše; malo med rebra, pa višje in nižje, ni, da ni. Še zbrca ga lastnica. Napačnega sicer, ampak še dobro, da se ona pojavi, ker zgodbo tudi razplete. Z odlično igro in močno navzočnostjo to opravi izjemna gledališka in filmska igralka Mojca Funkl. V tej epizodi je kot prijateljica zaupanja vredna, čuteča in predana, ko se je treba lotiti problema, pa brez zadržkov, ostra in pogumna. Njen jezik je jasen in odločen, pogled in mimika tako zelo pristna, da bi si jo zaželel v vsakem lokalu. Ko izbruhne jeza, pa samo pejmo. Odlično se loti obiskovalca, verbalno in fizično in s tem pokaže zavzetost pri reševanju boleče zagate, v kateri se je znašla njena prijateljica. Pokaže pa tudi izjemno igro, jezikovno in fizično. Zaplet se tu za nekaj časa zadrži, potem ga pa z vso zagnanostjo reši. Vse bolj nepogrešljiva tudi v televizijskih serijah: Mojca Funkl!

Ponavadi o ansambelski igri govorimo v gledališču, v zgodovini filma pa se ni velikokrat zgodilo, da je bila v ospredju prav ta, saj filmsko igro najpogosteje determinirajo glavne, stranske ali manjše vloge. Film Orkester premore obsežno igralsko zasedbo, a za nobeno izmed vlog ne moremo reči, da je glavna ali stranska, bolj ali manj izstopajoča. Filmu Orkester daje pečat prav homogena zasedba, ki ustvari avtentičnost okolja, saj vsak njen član, ne glede na obseg svoje vloge, doda pomemben in nepozaben košček v ta mozaik. Pristop in pravo mero je čutiti prav med vsemi soigralci, ki so povezani v prepričljivo celoto. Člani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki so nastopili v celovečernem filmu Orkester, zato za svojo ansambelsko igro prejemejo letošnjo nagrado veliki plan.