BAZA SLOVENSKIH FILMOV
V zadnjih desetih letih domača produkcija dokumentarnih filmov doživlja pravi razcvet. Od glasnega vzklika Boja za (2014) Siniše Gačića, prek intimnih pokrajin Ne misli, da bo kdaj mimo (2023) Tomaža Groma, do izzivalne uspešnice Cent’anni (2024) Maje Doroteje Prelog: izbor desetih naslovov med 9. in 12. aprilom na platno Slovenske kinoteke prinaša pregled raznolikih avtorskih poetik domače dokumentarne produkcije. Cikel bodo otvorile prisrčne Hiške (Matjaž Ivanišin in Darko Sinko, 2014) in njihov poetični naslednik V mojih sanjah rase vsako noč drevo (Vid Hajnšek, 2024).
Eno od prelomnih točk v razmahu domačega umetniškega dokumentarnega filma lahko postavimo v leto 2014, ko je na 17. Festivalu slovenskega filma vesno za najboljši celovečerec prejel Siniša Gačić za sicer gverilski, »naredi sam« film Boj za (2014). Režiser je s kamero vstopil v protestniško dogajanje pred ljubljansko Borzo in tam prepričljivo ujel prevratniški duh časa. Temu je sledilo za slovenske dokumentarce izjemno uspešno obdobje med letoma 2015 in 2020, ko je Dom (2015) Metoda Pevca obkrožil številne festivale v regiji – od Zagreba, prek Sarajeva, do Prizrena, Družina (2017) Roka Bička pa je leta 2017 med drugim prejela nagrado kritikov v Locarnu. Namen cikla Slovenska dokumentarna pomlad je tako refleksija in zgodovinjenje tega pomembnega obdobja v razvoju slovenske kinematografije ter vrnitev izbranih naslovov, ki predstavljajo vsebinske in formalne presežke, na veliko platno.
Program cikla prinaša raznolik nabor formalnih pristopov, avtorskih poetik, navdihujočih zgodb ter srečanj z usodami zanimivih posameznikov in posameznic. Deseterica izbranih naslovov pokaže tudi, da je dokumentarni film potovanje brez povsem jasnega zemljevida. Dokumentaristi in dokumentaristke se na ustvarjalno pot pogosto podajo, ne da bi vedeli, kam točno jih bo ta pripeljala. V Hiškah že na začetku izvemo, da sta režiserja najprej želela posneti film o »zgodbah in usodah propadajočih hiš« na Štajerskem, ampak so jima v nekem trenutku »žive domačije postale bolj zanimive kot stare hiše«. Podobno se je v (avto)portretnem dokumentarcu Cent’anni (2024) zgodilo režiserki Maji Doroteji Prelog, ki je že večkrat izpostavila, da se v njenem filmu nič ni zgodilo tako, kot je bilo zamišljeno. Iz osebne nuje pa je nastal tudi filmsko-glasbeni eksperiment Ne misli, da bo kdaj mimo (2023, Tomaž Grom), iskren in samosvoj film o žalovanju in vsakodnevnem spopadanju z bolečo izgubo sina, ki bo v nedeljo, 12. aprila, cikel zaključil.
Slovensko dokumentarno pomlad bosta pospremili tudi priložnostna razstava kinematografskih plakatov predvajanih filmov in okrogla miza, na kateri bodo v četrtek, 9. aprila, z ustvarjalci – Petro Seliškar, Matjažem Ivanišinom in Vidom Hajnškom – poskušali osvetliti trenutni kontekst slovenskega dokumentarnega filma: pogoje in možnosti produkcije in distribucije, politike financiranja in pozitivne prakse pri spodbujanju mlajših generacij. Spregovorili bodo tudi o specifiki avtorskih filmskih izrazov in različnih pristopov, retrospektivno (o)vrednotili zadnje desetletje razvoja in se z vprašanjem, kakšno mesto bo dokumentarni film v prihodnje zavzemal v ekosistemu domače filmske produkcije, zazrli tudi v prihodnost.
Celoten program je dostopen na tej povezavi.
Vir: Slovenski filmski center
