Prva zgodovinska retrospektiva slovenskega filma na Portugalskem

29. september 2021

Od 1. do 14. oktobra bo v lizbonski kinoteki na Portugalskem potekala retrospektiva slovenskih filmov, ki nosijo letnice od 1948 do 2018. Skupaj bo na ogled 12 slovenskih celovečernih filmov. Od legendarnih klasik, do sodobnejših filmskih stvaritev, ki so jih izbrali kuratorji portugalske ustanove.

Za otvoritveni film so izbrali film Dolino miru (1956) Franceta Štiglica, ki je bil leta 2016 predstavljen v programu Cannes Classics in potem predvajan na številnih festivalih in kinotekah po celem svetu.

Pred filmom bo veleposlanica Republike Slovenije na Portugalskem gospa Blažka Kepic priredila sprejem v čast prve zgodovinske predstavitve slovenskega filma, uvod v otvoritveni film pa bo imela Nerina T. Kocjančič iz Slovenskega filmskega centra.

Režiserja Franceta Štiglica bodo predstavili še z dvema filmskima mojstrovinama; prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji (1948) in legendarni Ne joči, Peter (1964).

Zgodovinski pregled bodo zaokrožili še filmi režiserjev Boštjana Hladnika, Jožeta Babiča, Matjaža Klopčiča, Karpa Godine in Francija Slaka. Med njimi bodo trije filmi prikazani tudi na 35 mm filmskih kopijah, kar se v današnjem času zgodi skoraj izključno v kinotekah, ki so muzeji filmske zgodovine.

Ples v Dežju (1961) je slovenski ljubezensko-dramski film v režiji Boštjana Hladnika, posnet po romanu Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta. Velja za prvi slovenski film noir. Film bo prikazan na 35 mm kopiji. Po isti poti se ne vračaj (1965) režiserja Jožeta Babiča pa prikazuje skupino sezonskih delavcev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji.

Gledalci si bodo lahko ogledali tudi dva filma Matjaža Klopčiča in sicer Zgodba, ki je ni (1967) na 35mm kopiji in Sedmina (1969), ki pa že ima digitalno restavrirano inačico. Zgodba, ki je ni je zgodba brez klasičnega zapleta in razpleta, brez drame, tako rekoč brez zgodbe. Film tako sledi miselnemu toku delavca z obrobja dežele. Sedmina pa je film z nepozabnim prizorom (mojstrsko skadrirano 7-minutno streljanje v Tivoliju), ki se dogaja pomladi 1941, ko vojna grobo poseže tudi v življenje ljubljanske mladine. Iskanje ljubezni tako privede tudi do zveze z okupatorskim oficirjem, uporništvo pa do organiziranega odpora.

Splav meduze (1980) režiserja Karpa Godine je nastal po scenariju Branka Vučićevića. Dogajanje filma je postavljeno v dvajseta leta v Vojvodino, glavni junakinji sta učiteljici, Slovenka Kristina in Srbkinja Ljiljana. Film je prepleten z elementi dadaizma in nadrealizma in bo na ogled na 35 mm kopiji.

Iz obdobja 80ih let je tukaj še prvenec Francija Slaka Krizno obdobje (1981), ki se je v filmsko zgodovino zapisal kot »minimalistična drama in eden najboljših prvencev slovenske kinematografije«.

Sledijo še trije novejši slovenski filmi. Družina (2017) režiserja Roka Bička, Družinica (2017) režiserja Jana Cvitkoviča in Zgodovina ljubezni (2018) režiserke Sonje Prosenc. Observacijski dokumentarni film Družina je med drugim na 70. ediciji mednarodnega filmskega festivala v Locarnu, v programski sekciji teden kritike, prejel glavno nagrado. V filmu se v manj kot dveh urah odvrti deset let resničnih trenutkov v življenju protagonista Mateja in ljudi okrog njega.

V Družinici se osrednji zaplet filma osredotoča na propad idiličnega razmerja med staršema Markom in Dunjo. Razlog je pomanjkanje spoštovanja, ki ga povzroči izguba dela in finančni propad. Tekom pripovedi breme, ki ga starša ne zmoreta več nositi, vse bolj pada na ramena otrok. Družinica je zgodba, ki se v Sloveniji zgodi vsak dan, lahko pa bi se zgodila tudi kjerkoli drugje.

Zgodovina ljubezni pa pripoveduje o 17-letni Ivi, ki se spopada s smrtjo svoje matere. Pod vplivom te velike osebne izgube in odkritja, da ni vedela vsega o svoji mami, se počasi potaplja v drugačen, skoraj sanjski svet, ki je daleč od njene realnosti. Film je bil premierno prikazan leta 2018 na 53. filmskem festivalu v Karlovih Varih in je prejel posebno omembo žirije za umetniški dosežek.

Retrospektiva je nastala v organizaciji Slovenskega filmskega centra, veleposlaništva Republike Slovenije na Portugalskem in lizbonske kinoteke.

Vir: Slovenski filmski center