Digitalno restavrirana različica filma Sreča na vrvici režiserja Janeta Kavčiča na Televiziji Slovenija

21. december 2020

V petek, 25. decembra ob 20.05, bo na prvem programu Televizije Slovenija na ogled digitalno restavrirani film Sreča na vrvici (1977) scenarista in režiserja Janeta Kavčiča. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala.

Digitalna restavracija je film ohranila za naslednje rodove, ob tem pa je tudi omogočila novo gledalsko izkušnjo, saj bodo v petek zvečer gledalci imeli priložnost, da gledajo tak film, kot so ga lahko videli obiskovalci na premieri filma leta 1977.

»Danes filma tisti, ki smo doživeli to obdobje, ne moremo gledati brez občutka nostalgije. Spominja nas na to, kako smo živeli in preživeli socializem. Kako smo nosili sprane kavbojke na zvonec, kupovali mleko v vrečkah, kadili v zaprtih prostorih pred policajem (celo otroci pokadijo pipo miru!), pred spanjem pa gledali risanke Pink Panter in pojedli dunajca, velikega kot krožnik,« je leta 2017 za Delo zapisala Valentina Plahuta Simič.

Ob letošnjem Slovenskem tednu filma, v sklopu katerega so si ga na daljavo lahko ogledali osnovo in srednješolci, pa je Andrej Šprah iz Slovenske kinoteke zapisal: »'Mladinska komedija o utesnjenem življenju v urbanem okolju', ki je v času svojega nastanka izvabljala salve smeha tako ob domislicah dobrosrčnih filmskih junakov kakor ob zagatah z gromozanskim novofundlandcem – Jakobom.«

Glavni junak filma je deček Matic, ki ga ima mama sicer rada, a kaj, ko ima preveč opravkov sama s seboj in s svojim delom v službi. Maticev oče pa je službeno v Libiji. Razumljivo je, da njegov najboljši prijatelj postane Rok, fant njegovih let. Nenadoma pa se Maticevo življenje spremeni. Filmarji ga povabijo k sodelovanju, postane glavni junak filma. Ob njem je pes, velik in črn - novofundlandec, pa še Milena, deklica njegovih let. Matic se med snemanjem filma močno naveže na psa in filmarji mu ga ob koncu podarijo. Kam s psom v betonskem naselju?

V filmu nastopajo: Matjaž Gruden, Vesna Jevnikar, Ivo Ban, Nino de Gleria, Andrej Djordjevič, Brane Grubar, Vladimir Jurc, Manca Košir, Lidija Kozlovič, Mija Mencej, Alojz Milič, Sandi Pavlin, Miro Podjed, Stane Potisk, Polona Rajšter, Pavle Rakovec, Zlata Rodošek, Nataša Rojc, Zvone Šedlbauer, Mitja Tavčar, Oliver Telban, Biba Uršič, Aleš Valič, Boštjan Vrhovec, Nina Zidanič in Jure Žargi.

Filmska ekipa: direktor fotografije Mile de Gleria, glasba Dečo Žgur, montažer Dušan Povh, scenograf Niko Matul, kostumografinja Zvonka Makuc, oblikovalka maske Anka Vilhar, avtorica besedila pesmi Svetlana Makarovič in izvajalka glasbe Marjeta Ramšak Peršak.

Jane Kavčič je bil rojen leta 1923 v Dolnjem Logatcu. Kot asistent je sodeloval pri prvem slovenskem igranem filmu Na svoji zemlji (1947) v režiji Franceta Štiglica, pa tudi pri naslednjem Štigličevem filmu Trst (1951). V štiridesetih in petdesetih letih je režiral nekaj kratkih dokumentarnih filmov in zajetno število prispevkov za Filmski obzornik. Leta 1953 je ekraniziral tudi enega prvih reklamnih filmov pri nas: Mož z aktovko, pa tudi prvi turistični film je iz tistega časa: 24 ur pri nas. Kratka filmska pravljica O medvedku Sulčku in metuljčku (1958) s stihi pesnika Janeza Menarta pa je postala uspešnica.

Kot pomočnik režije je bil odgovoren za slovenski delež pri koprodukcijskih filmih: Dalmatinska svatba (1953) režiserja Geze von Bolwaryja, Velika sinja cesta (1957) v režiji Gilla Pontecorva, Ograda (1961) režiserja Armanda Gattija in pri mnogih drugih.

Poleg filmov za odrasle kot so Slovo Andreja Vitužnika (del omnibusa Tri zgodbe - 1955), Akcija (1960), Minuta za umor (1962), Begunec (1973), je Jane Kavčič posnel tudi veliko filmov za mlade. Njegovi otroški in mladinski filmi so: Lov za zmajem (1961), Nevidni bataljon (1967), Sreča na vrvici (1977), Učna leta izumitelja Polža (1982), Nobeno sonce (1984), Maja in vesoljček (1988), Nepopisan list (1999).

Prejel je številna domača in tuja priznanja: nagrada Prešernovega sklada, priznanje v New Delhiju, nagrada Metoda Badjure in Grand Prix v Teheranu. Povabljen je bil v Berlin, Moskvo, Tours, Cleveland, Havano in še na druge festivale. Leta 2000 je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo, ob tej priložnosti je Matjaž Zajec v katalog 3. Festivala slovenskega filma zapisal: »Ena izmed njegovih najbistvenejših inovacij na področju otroškega filma je bil prenos dogajanja v mestno, urbano okolje. Filmski junaki so kar naenkrat postali otroci iz naše ulice…«

Pri digitalni restavraciji filma so sodelovale glavne ustanove slovenskega filma: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, ki je filmsko gradivo pripravilo in sofinanciralo skeniranje, Slovenski filmski center, ki je sofinanciral restavracijo in delo strokovne komisije ter Slovenska kinoteka, ki je nudila prostor za oglede in delo komisije. S strokovno komisijo je sodeloval izvajalec digitalne restavracije – Iridium Film.

Film bi svojo slavnostno premiero moral imeti letos oktobra, v sklopu projekta Naši filmi doma, ki ga Slovenski filmski center, v sodelovanju s Cankarjevim domom organizira od jeseni 2017, v Linhartovi dvorani, a je pandemija žal to preprečila. Dogodek je prestavljen na pomlad 2021.

Vir: Slovenski filmski center