Helena Koder

HELENA KODER NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE ZA LETO 2022

Letošnja Štigličeva nagrajenka za življenjsko delo, cenjena gospa in kolegica Helena Koder, je pri filmu prvič sodelovala pri rosnih dvajsetih. Kot statistka. Ne čakaj na maj je bil naslov filma, je pa iz leta 1957. Režiral ga je František Čap, ki je, tako kot Helenina mama, svoje korenine prinesel s Češke. Ker vemo, da je imel naš sloviti režiser težave z obvladovanjem slovenskega jezika, lahko sklepamo, da je bila Helena ena izmed tistih, ki je njegova režiserska navodila najbolje razumela.

Čeprav povedano napol v šali, pa se ta ugotovitev še kako navezuje na obsežen opus, ki ga je Helena Koder kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov podarila slovenskemu in tudi tujemu občinstvu. Kajti prav razumevanje je tisto, kar krasi Helenin pristop. Vsakič, ne glede na tematiko. Pa ne razumevanje v smislu izrečenega, temveč predvsem občutek do življenja samega. Življenjem protagonistk in protagonistov njenih zgodb, katerim se približa osebno in s pretanjenim pogledom, dodaja močan čustveni naboj, ki prepriča še tako racionalnega gledalca. Za Heleno dokumentarizem ni zgolj ilustracija povedanega v komentarju. Kot je izjavila v enem izmed svojih redkih intervjujev, jo moti, da so posnetki Gaze in drugih bojišč – vsa ta groza, ki pa jo moramo videti, moramo vedeti, kaj se dogaja – zvedeni na dekoracijo, ljudje pa ponižani v ilustracijo za to, kar ima novinar povedati, namesto da bi nam slika pripovedovala svojo avtentično zgodbo. Dokumentarec brez tega naboja, brez tega, da je oseben, kratkomalo ni dober. Kako preroške besede tudi za današnji, aktualni čas.

Po vsem navedenem ne čudi, da je osrednji lik Heleninih filmov obraz. In to v bližnjem planu. Pa naj bo to obraz človeka, ali pa predmeta in okolja, v katerem se le-ta nahaja. Tak pristop, ki ga odlikujejo izjemno skrbna priprava tematike, pretanjen občutek za dramaturgijo in večplastnost, predvsem pa posebna avtorska estetska komponenta, poetičnost, s katero je slovenskemu dokumentarcu postavila zelo visok standard, je opazen v prav vseh delih, kjer se Helena Koder podpisuje, bodisi kot scenaristka bodisi kot režiserka bodisi kot kompletna avtorica. In pri slednjih gre za skoraj dvajset dokumentarcev, zato jih bomo izpostavili zgolj nekaj: film o intimnem trenutku ustvarjanja kiparja Jakova Brdarja Popolni torzo, ki nosi letnico 1993; pa leta 1997 posnete legendarne in večkrat nagrajene Magdalenice gospe Radojke Vrančič, kjer avtorica s pomočjo osrednje protagonistke s pretanjenim občutkom vstopa v zapleteni miselni in čustveni svet Marcela Prousta in s tem tudi v svet slehernika, in na koncu še Prizori iz življenja pri Hlebanjevih, ki kot nekakšna dokumentarna saga skozi letne čase priča o življenju na oddaljeni kmetiji, kjer se zdi, da so stoletja le čas, ki se ustavi, saj se boj za preživetje začenja vsako leto znova. Ta film, ki je bil prav tako realiziran leta 1997, zaznamuje tudi Helenino sodelovanje s svojim dolgoletnim življenjskim sopotnikom, skladateljem Urbanom Kodrom. Glasba, ki jo je napisal za ta film, je bila nagrajena na festivalu slovenskega filma.

Tvornega in kreativno izpolnjenega sodelovanja s Heleno Koder pa so bili deležni tudi mnogi priznani slovenski režiserji. Zelo težko je našteti vse, zato izpostavimo le tiste filme, kjer je Helenin duh navzoč v najbolj polni meri: Pri Miranu Zupaniču z golgoto Edvarda Kocbeka iz leta 2004 Pesnik v pogrezu zgodovine; pri Bogdanu Mrovljetu z istrsko poemo Materada in pisatelj Fulvio Tomizza iz leta 1990, pa z mističnim svetom kiparja Marka Pogačnika iz leta 1988 z naslovom Spreminjanja; leta 1985 pri Mitji Milavcu s pogledom v intimni svet vedeževalke Dežela smehljaja, pa leta 1984 pri Žaretu Lužniku z nenavadno zgodbo o nenavadni zgradbi Kolizej.

Okoli petdeset naslovov torej. Impozantno število. Sploh, če povzamemo Helenine besede iz prej omenjenega intervjuja: »Za dokumentarec je treba imeti čas, dobro ekipo in potrpljenje, to ni delo za nestrpne. Dober dokumentarec potrebuje dobro temo, ki mora biti obdelana osebno, avtorsko, predvsem pa mora imeti močan čustveni naboj, ki gledalca prepriča. Bolj ko se približa življenju, boljši je. Standardi morajo biti postavljeni visoko, potem se doseže vsaj nekaj.«

In Helena je v svoji dokumentaristični karieri brez dvoma presegla to »nekaj« in postala ena naših pomembnejših avtoric.

Naj se na koncu vrnemo na začetke njene filmske kariere, k filmu Kala iz leta 1958. Tam Helena Koder igra glavno žensko vlogo. No, eno izmed glavnih. Ker, kot pravi sama, ima tam glavno žensko vlogo psička Kala. Spet pravilen dokumentarističen pristop.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, maj 2022