Gregor Božič

Scenarist, režiser in direktor fotografije Gregor Božič se je kot avtor na mednarodni zemljevid filma zapisal že s študijskimi filmi in s celovečernim prvencem, a zadnji leti njegovega ustvarjanja sta še zlasti opazni in filmsko ter fotografsko prodorni. Trije filmski projekti, na katerih je uresničeval svoj edinstveni in pretanjeni umetniški pogled, so premiere doživeli na najpomembnejših svetovnih festivalih (mdr. Cannes in Rotterdam), prejeli najvišja priznanja in dosegli tudi izjemen uspeh pri občinstvu. Kot režiser, direktor fotografije, soscenarist in somontažer je leta 2025 ustvaril kratki film Navadna hruška, ki na gledalca deluje na več čutnih in miselnih ravneh. Z izrazito filmskim jezikom poetično in hkrati zelo konkretno, ostro in duhovito nagovarja intimne in skupnostne čustva ter spomine in spodbuja razmislek o trajnosti, dediščini ter človekovem odnosu z zemljo, Zemljo … in s filmom. Kot direktor fotografije je podpisal udarna filma Človek, ki ni mogel molčati (Nebojša Slijepčević, 2024) in Fiume o morte! (Igor Bezinović, 2025) in s preciznim razmislekom o fotografiji ojačal samosvoji avtorski poetiki, vsebini in sporočila obeh filmov. Kritike in obrazložitve nagrad za filma praviloma ne prezrejo tudi vrhunske in inovativne fotografije Gregorja Božiča. Božič se, enako predano kakor s filmom, ukvarja tudi z raziskovanjem starih sadnih sort ter z njimi povezano kulturno dediščino. Zasnoval je vzorčni sadovnjak v vasi Kojsko (v letu 2025 odprt za javnost) ter uredil monografsko publikacijo Sadje sonca. Delo na tem področju Božič ustvarjalno povezuje s svojo umetnostjo v obliki umetniško-naravovarstvenih projektov, v letu 2025 tudi s svojo prvo samostojno fotografsko razstavo v Sloveniji Sadeži, kot jih sanjajo sadjarji v zimskem času (v Koroški galeriji likovnih umetnosti), ki ponazarja preplet naravne in kulturne krajine ter konflikt med naravo in človekovim racionaliziranjem okolja.

Nagrado filmskih kritikov FIPRESCI 2025 prejme film, ki v ospredje postavlja skrb za drevesa ter poudarja medgeneracijsko odgovornost za podnebni zlom. Na dramaturški ravni deluje rastje kot vizualna vez med znanstvenofantastičnim in dokumentarnim izrazom. Distopičen pogled, prežet z občutkom izgube in melanholije, nas popelje v prostor zatočišča, kjer še vedno lahko upamo na možnost rešitve. Dokumentarni elementi so z analitično rabo podob postavljeni na premišljeno distanco, kar gledalcu omogoča refleksijo. Filmska potopitev, podprta z impresivno fotografijo in natančnim kadriranjem, odpira prostor za razmislek o nujnosti skupnega strahu — tiste univerzalne izkušnje, ki nas lahko medsebojno poveže, morda celo ponovno poveže z naravo.

Film Navadna hruška, ki se osredotoča na analizo arhivskih posnetkov skozi oči bodočih znanstvenikov, izstopa kot razmišljujoč dokumentarec, ki se podnebne krize loteva skozi reflektivno prizmo. Odločitev, da raziskovanje našega vse bolj krhkega odnosa z Zemljo uokviri iz perspektive prihodnosti, je duhovita in premišljena, saj poudarja tako nujnost okoljske problematike kot tudi dragocenost znanja preteklih generacij. Ta konceptualno bogat film z zadržanimi, a sugestivnimi vizualnimi učinki, izjemno kinematografijo in premišljeno scenografijo gledalca subtilno spodbuja k razmisleku o tem, kaj izgubljamo, ko prekinjamo vezi z naravo. Gre za poetično in aktualno meditacijo o trajnosti, dediščini ter povezanosti med človekom in Zemljo.

Direktor fotografije Gregor Božič sugestivno in brezhibno prepleta svetlobo in senco preteklosti in sedanjosti, dveh obdobij, ki ju ločuje več kot stoletje. Njegova fotografija v sedanjosti obuja občutke preteklih dogodkov in političnih travm.

Nova generacija se prebuja v svetu, v katerem življenje postaja vse težje. S pomočjo arhivskih gradiv raziskuje nedavno preteklost in si prizadeva razumeti ter ohraniti znanje prejšnjih generacij. Glasovi iz preteklosti nas vodijo v poetično raziskovanje narave, ki je vse bolj ogrožena zaradi podnebne katastrofe. Gre za igrani film, postavljen v bližnjo prihodnost, ki pripoveduje o izgubi narave in iskanju načinov, kako preživeti in najti smisel v novi resničnosti.

Gregor Božič je v kratkem filmu Mož, ki ni mogel molčati režiserja Nebojše Slijepčevića pokazal, kako močno izrazno sredstvo je lahko en sam majhen premik kamere in kako velik film je mogoče posneti na majhnem prostoru.

Utemeljitev nagrade: »Navdušil nas je nadzor Gregorja Božiča nad vsemi vidiki Zgodb iz kostanjevih gozdov; s toplo fotografijo, pa tudi s hipnotičnimi zvočnimi posnetki, ki nas potegnejo v atmosferski, zavajajoči svet filma, na meji med fikcijo in resničnostjo, sanjami in spominom. Duh vsakega lika oživi z uvedbo nadrealističnih elementov. Slovenski režiser kaže redko sposobnost konstruiranja kadrov in narativnih struktur, ki dosledno zapeljujejo občinstvo. Redkokdo ima oko za vsakdanjo, a presenetljivo lepoto preprostih stvari, kot je igra med starci, starodavni gozd, osamljena hiša ali mlade ženske, ki pojejo in plešejo. Vsi smo v pričakovanju, da vidimo, kaj bo ta mladi režiser pokazal v prihodnje.«

Mednarodni tekmovalni program.

Celovečerni tekmovalni program.

Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.

Gregor Božič je v kreativnem montažnem procesu s Beppejem Leonettijem in Benjaminom Mirguetom našel sozvočje vseh elementov filmskega jezika in jih preko preskokov v času ter nevidnih prehajanj med resničnim in nadnaravnim svetom, prepletanjem spominov in sanj povezal v čarobno filmsko pravljico.

Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.

ŠUOLNI IZ TRSTA je skrbno premišljena in domišljena miniatura, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi strani na skrbno izrisanem socialnem okolju, v katerem so vsi liki prepričljivi in del tako socialnega kot naravnega okolja. Čeprav je film nastal (deloma) kot študentski, je v njem prikazanega ogromno profesionalnega vedenja in tehtnih ustvarjalnih premislekov.

italijansko: Con uno stile in perfetto equilibrio tra documentario e finzione, da un semplice spaccato di vita quotidiana che mette a confronto due generazioni racconta dal punto di vista del protagonista le conseguenze di una trasformazione repentina che ha portato un paese a cancellare la propria identità e la propria memoria per proiettarsi verso una modernità priva di valori.

Nagrada za najboljši prikaz nacionalne resničnosti.

angleško: For the way it synthesizes the shock between two Slovenian generations.

Iris 2019 V celovečernem filmu.