Skejtanjeto ne e za devojcinja

Vse se je začelo s podobo, ki sem ji bil nekega dne priča ob reki v Skopju, mojem domačem mestu. Videla sem mlado dekle na skejtu, oblečeno v tradicionalne šalvare. Stara je bila dvanajst let, še otrok. Toda v njenih očeh in njeni prezenci sem videla nekaj drugega – videla sem zrelo žensko. V njej je bilo nekaj posebnega, neka modrost, ki je žarela iz njenih oči. Ta podoba je ostala z menoj in se vedno znova vračala. Postala sem obsedena z njo in počasi se je preoblikovala v impulz za nastanek tega filma. Hkrati pa sem se zavedala, da se dotika zelo občutljive teme, zato je bilo vprašanje, kako se je lotiti odgovorno, ves čas v ospredju. Zelo zgodaj sem spoznala, da je nujno ta svet prikazati od znotraj in ne z distance. Nisem želela stilizacije ali ponavljanja že znanih filmskih vzorcev, temveč ustvariti intimno in prizemljeno perspektivo, v kateri lahko liki obstajajo kot kompleksni, včasih tudi nepopolni posamezniki. Še posebej me je privlačila ženska perspektiva znotraj tega okolja, saj se mi zdi, da jo v filmu redko vidimo. Ključen je bil tudi sam proces nastajanja filma. Dolgo časa smo preživeli v Šutki, največjem romskem naselju v Evropi, tesno sodelovali s skupnostjo, gradili zaupanje in dopuščali, da film raste iz resničnih srečanj, namesto da bi vanj vsiljevali vnaprej zamišljene ideje. Mnogi igralci so neprofesionalci, njihova prisotnost pa je v film prinesla posebno čustveno resničnost, ki je ni mogoče umetno ustvariti.