Pošast za železno zaveso

Največja odlika nadaljevanke v 8 delih po 50 minut, ki so smiselno poimenovani z naslovi slovenskih filmov, je preplet patologije njenega glavnega »junaka« s patologijo podstati nekdanjega jugoslovanskega režima. Glede na režiserjevo konceptualno iskanje razlogov za razpad Jugoslavije v spremenjenih vrednotah in podleganju materialistični skušnjavi ta ocena morda zveni paradoksalno. Toda, Metod Trobec v tej seriji ne deluje kot zločinski znanilec vrednotnega kolapsa, ampak je slovenski pacient v Bolnišnici Jugoslavija, ki se je začela in končala v krvi. Sočasnost poteka Trobčevega morilskega niza z razvojem jugosamoupravljanja zgolj utrjuje strašljivi vzporednici med usodama obeh »procesov« in njunimi posledicami. Tudi »zamenjava Brozove ikone s Trobčevo« (če prosto povzamemo besede iz režijskega koncepta) ni tako prevratniška, kot se zdi režiserju. Pomeni kvečjemu degradacijo ikone, saj je bil Trobec »zgolj« serijski morilec. Zato je nadaljevanka Metod, pošast iz Dolenje vasi, hote ali nehote, vsaj toliko serija o razvpitem serijskem morilcu kot o degeneriranem totalitarizmu. Vendar projekt nič bolj ne prizanaša prislovični slovenski cagavi in v alkoholizirane hlape ujeti zahojenosti. Težko pričakovana serija o resničnem slovenskem Jacku Razparaču, s katero je domača produkcija predolgo odlašala, ima tako potencial, da ob očitni patologiji posameznika razpre tudi prikrito patologijo širšega kolektiva, še posebej pripadnikov tistih delavsko-kmečkih slojev, ki naj bi - domnevno, seveda - v državi vladali. Brezkompromisni projekt predstavlja obet za odmeven avdiovizualni izziv, ki bo ob dramatizirani zgodbi serijskega morilca Metoda Trobca orisal tudi mračne razmere na dnu in obrobjih družbe, ki so bile skrite za bleščečo fasado samoupravnega socializma. Prepričljivo realizirana nadaljevanka bo prispevala k uveljavitvi slovenske avdiovizualne produkcije doma in v tujini.