Janez Lapajne

Film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se zaključi z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo.

Za zrelost vodenja in za luciden pogled, s katerim razvija zgodbo.

Za bogastvo pripovedi in emocionalno moč likov znotraj filma, ki je kompleksen in obenem univerzalen.

Za preciznost, s katero se v filmu razvijejo različne zgodbe in za notranji ritem posameznih sekvenc.

Za premišljenost in spretnost, s katerim je napisana zgodba, ki ima veliko zapletov ter za artikulirano časovno strukturo.

Gre za film, ki ga majhne stvari – tako kot življenje – delajo, če ne velikega, pa nedvomno enkratnega in nepozabnega. Glavna junaka Šelestenja, moškega in žensko zgodnjih tridesetih let, srečamo, ko je njuno razmerje že temeljno načeto. Spoznavamo ju prek prepričljivo zgrajenih razmerij in vseskozi domišljen dialog, sicer veliko redkost sodobnega filma. Lapajnetov pretanjeni občutek za univerzalno krhkost medčloveških odnosov, pravzaprav glavno junakinjo filma, tako odsevata scenaristična in režijska premišljenost, ki ji senzibilnosti, lucidnosti in intelekta ne manjka.

Nagrado predstavljata certifikat v višini brutto 1.500 EUR in umetniška slika.

Šelestenje prepriča s svojo enostavnostjo, skladnostjo in doslednim kreiranjem filmske govorice. Avtorji so s kolektivnim pristopom in čvrstim režijskim vodstvom uspeli odslikati in se iskreno dotakniti vsakodnevnih življenjskih zgodb v medčloveških odnosih. S kombinacijo specifične metode produkcije in univerzalne prepoznavnosti takšnih situacij se v gledalcu sproža intenziven čustven odziv.