Videomanija – Festival mladinske filmske ustvarjalnosti

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Temačna zgodba o odpuščanju oziroma neodpuščanju, o pomoči ali nepomoči. Gre za maščevanje ali preprečitev nadaljevanja nasilništva, prekinitev začaranega kroga? Konec je odprt, gledalec naj si sam zastavi vprašanje in razmisli o moralni dilemi junakinje in njenega brata. Scenarij ponudi režiji in igralcem prostor, da brez odvečnih dialogov vzpostavijo mučno, a jasno situacijo − odnos med bratom in sestro ter njenim očitno nasilnim fantom. Režiser z dolgimi kadri doseže več akcije in napetosti, kot če bi isto skušal doseči z mnogimi rezi. Temi primerna sta osvetlitev in gibanje kamere, gledalec se počuti prisoten in vpet v strašljivo dogajanje. Napetost podkrepi udarna avtorska glasba. Vsi elementi filmske govorice tvorijo izvirno in močno celoto, ki je lahko v ponos vsem ustvarjalcem filma.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Kratki animirani film Srečko Aleksandra Cavazze je sveže in presenetljivo avtorsko delo, v katerem glasba ritmizira linearno risbo in njeno nenavadno potovanje skozi nadrealistične metamorfoze telesa glavnega protagonista Srečka, ki se je utrujen vrnil domov in s slušalkami na glavi zadremal. Animacija ponuja zanimivo prepletanje rap glasbe in risbe, ki mestoma ilustrira peto besedilo, spet drugje pa se od njega oddaljuje in svobodno odkriva lastne svetove.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Dokumentarni esej Pompež nas popelje na slovensko podeželje. Približujemo se mogočni neometani hiši. Pred njo so kupi vejevja, ki bodo spremenjeni v butarice. Med teksturami je protagonist komaj opazen. Takoj zatem pa bližnji plan, prižiganje cigarete in pripoved o ljubezni, optimizmu. Nenavadnost tega kratkega filma je v tem, da nam zgolj z nekaj izrečenimi stavki približa celo življenje dveh srčnih ljudi. Kamera drsi skozi njuno prebivališče in nas tako zamoti, da pozabimo na filmsko kontinuiteto in logiko: vsak posnetek nosi močnejši semantični pomen. Do končnega napisa, ki nas sooči s tukaj in zdaj.

Klavdija Košir se zaveda simbolnega pomena, ki ga nosijo podobe. To nam dokazuje s filmom On, v katerem s premišljeno komponiranimi črno-belimi fotografijami pripoveduje zgodbo o starejšem gospodu, ki ne more preboleti izgube svoje življenjske sopotnice. Presenetljivo močan učinek doseže s šumi, ki podprejo statično sliko. Težko bi našli večji kontrast v filmskem postopku, kot je med obema filmoma. In vendar ju druži občutek za pripovedovanje toplih človeških zgodb. Če omenimo še igrani film Frankovo naselje 13, ki ga je avtorica ustvarila v soavtorstvu z Lano Grošelj in igralcem in avtorjem glasbe Nejcem Pippom, lahko rečemo, da gre za obetavno mlado filmarko.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Odličen dokumentarni film Dedi gre na morje je kompleksna in mnogoplastna pripoved o družini, njenih članih in njihovih odnosih, o njihovi povezanosti. Je film o vzdušju – toplem, živem, neposrednem, družinskem vzdušju. Sestavljajo ga drobci raznolikih družinskih pripovedi, praznovanj, pogovorov, dopolnjujejo pričevanja s starih družinskih filmov. Vnuk z dedovo potjo na morje simbolno obnovi ritual nepozabnih družinskih voženj z avtomobilom in dramaturško raznolike ravni dogajanja poveže v celoto.

Moč dokumentarca je v neposrednosti in prepričljivosti pripovedi; avtor je del dogajanja, je tihi udeleženec, član družine, a hkrati snemalec. Filmski jezik je dodelan in s premišljenim kadriranjem, počasno, atmosfersko montažo, s prelivi in rezi soustvarja subtilno in sugestivno družinsko pripoved. Zvok je neločljivi del celote, prehaja med pomenljivimi tišinami in zvočnimi polnostmi in edini glasbeni vložek iz akcijskega filma je tukaj zato, da je dedi, sicer bolj nemi in tihi brezbesedni opazovalec dogajanja, izpostavljen kot glavni junak filma.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Ustvarjalki Emi Paš je uspelo v zelo kratkem in zgoščenem filmu z naslovom V pričakovanju jutra prikazati tesnobno vzdušje brezkončnega čakanja. S statičnimi prizori in spretno montažo čas ne mineva več: živeti v večni sedanjosti, ko ničesar ne pričakujemo, je neznosno. Igralkin pogled v kamero podkrepi njeno stisko, hkrati pa objektiv postane oko drugega, nekoga, ki se mu je mogoče izpovedati in z njim vzpostaviti dialog. V pričakovanju jutra je film o razraščanju dolgčasa in bi lahko nosil naslov V pričakovanju Godota ali Potovanje na konec noči. Je torej aktualen, saj se občutju eksistencialne osamelosti ne more nihče ogniti. In vprašanju o absurdnosti in smislu bivanja.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Strokovna žirija je podelila tudi posebno nagrado »ne me sekirat« za film z avtentično mladinsko temo in aktivnim odnosom režiserja do družbenega dogajanja.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Kratki film Nedosegljivo Urha Pirca je celovit, zrel izdelek. Deluje na vseh ravneh in v vseh segmentih dojemanja filmskega dela. Z zgodbo, ki obravnava večno temo prijateljstva, zaupanja, želja in ambicij, gledalca hitro zapelje in ga do konca ne razočara. K temu ob odlični fotografiji pripomorejo tudi prepričljive igralske kreacije vseh treh mladih protagonistov. Tudi zelo subtilna uporaba glasbe je na mestu. Vse našteto zaokrožuje talent avtorja filma. Njegova režija je domiselna in njegov avtorski podpis prepoznaven. Urh Pirc je ustvaril film, s katerim nagovarja svojo generacijo in s katerim se lahko postavi ob bok filmom profesionalnih režiserjev.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Z naslovom filma – Metum – avtor gledalca pripravlja na nekaj strašnega in ob ogledu takoj na začetku zaznamo grozno pošast, ki se splazi v eno izmed hiš. Ko se s strašljivo podobo pojave sprijaznimo, pa se zgodi preobrat in pošast prevzame drugačen obraz, spremenijo se njeni nameni. Transformira se v zaščitniški lik, ki gledalca osvobodi predsodkov, mu odpre priložnost za razmislek o tem, kdo vse je lahko naš sovražnik in kdo prijatelj. Metum na kratek in zelo učinkovit način nagovarja gledalca s spoznanjem, da se lahko resnica razlikuje od tistega, kar opazimo, zaznamo ali razumemo na prvi pogled. Izstopa tudi po svoji zasnovi, saj uporablja posebno tehniko animiranja. Dodelana zgodba, izdelani liki ter kratko in zelo nazorno sporočilo je tako prepričalo prav vse člane žirije.

Posebno nagrado “ne me sekirat” za film z avtentično mladinsko temo in aktivnim odnosom avtorja do družbenega dogajanja je dobil film Lapsuz, Helene Ponudič.

Sodobni medijsko pojavni svet avtorica filma LAPSUZ dekonstruira z ironijo, parodijo in absurdom ter preko tega do njega vzpostavlja kritiko in distanco.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Eden težjih izzivov za režiserja je film brez dialoga, saj je potrebno zgodbo podati brez besed, zgolj s sliko, montažo, zvokom in glasbo. Igralci morajo čustva izraziti le z mimiko, pogledi, držo telesa. Posebej zahteven je žanr grozljivke, gledalci so vsega vajeni in jih ne moreš prestrašiti na poceni način. V filmu Vislice je kamera vodena z razmislekom, tekoče, brez odvečnih kadrov, fotografija je primerno temačna, zvok doda svoje k atmosferi, montaža na pravih mestih poskrbi za dražljaje, ki gledalca v točno določenem trenutku primerno šokirajo. Režiser doseže napetost, primerljivo s tisto v filmih profesionalne produkcije, in nam povzroči kurjo polt, torej telesno izkušnjo. In prav to je v tovrstnih filmih tisto, kar šteje. Odličen primer žanra.

Film Nočna ptica smo izbrali, saj se razlikuje od ostalih, ker se nam zdi najbolj mladinski, nedolžen in ne prikazuje eksistencialne krize.

Z odličnimi zvočnimi efekti, domiselno uporabo ogledal in dobro igro svetlobe nam zgodba z optimizmom, dinamičnostjo in pozitivnim pogledom na svet prikaže otroško dobronamernost, ki gledalca prevzame ter ga v pričakovanju pripelje do prisrčnega zaključka. Zgodba ni razvlečena, vsi elementi imajo svojo točno določeno vlogo, s katerimi filma ne odvračajo od rdeče niti zgodbe. Mladinska žirija čestita režiserju, igralcem, snemalcem in vsej ekipi za odlično delo.

Film Sidro smo izbrali za našega favorita, saj zelo realistično in čutno prikaže enega najtežjih trenutkov človeškega življenja – izgubo ljubljene osebe. Glavni igralec Mak Tepšić je bil v svoji vlogi prepričljiv, film je tekel gladko, v njem ni bilo nepotrebnih prizorov. Kot mlade nas je nagovoril s sporočilom, da se je iz vsakega problema možno izvleči.

Ekipa filma Še enkrat se je lotila izvedbeno izjemno zahtevnega podviga, namreč posneti celo dogajanje, desetminutni prizor, v enem posnetku, enem kadru. To pomeni resne priprave, ki vzamejo veliko časa in polni angažma vseh vpletenih, na razpolago moraš imeti praktično celotno šolo in kar nekaj dijakov. Ponavlja se vsakič od začetka kadra, če se zgodi napaka proti koncu, zna biti hudo naporno in zamudno. Kamera spremlja protagoniste v gibanju in dialogu, spretno odkriva prostor in zanimive detajle v ozadju, v scenografiji in zabavnih akcijah statistov. Posnetek, na katerega bi bili, kljub manjšim napakam, ponosni tudi profesionalci.

Obenem pa film ni le uspešna režijska vaja, temveč na sproščen in zabaven način odraža srednješolsko okolje. Želja po uspehu in všečnosti, strah pred porazom, luzerstvom, pametni telefoni in ne tako pametni uporabniki, simpatije in ljubezen … Pripoved teče in je dovolj zanimiva brez uporabe glasbe, ki je v podobnih projektih pogosto odveč oziroma jo je preveč.

Film torej, ki si ga lahko z veseljem ogledamo še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat …

Avtor filma Čas Jan Krevatin se je lotil dokaj težke teme, bistvenega vprašanja človekovega bivanja in hkrati same biti filmskega medija. Oba na odločilen način preizprašujeta in vzpostavljata prav odnos do ČASA, odkrivata in beležita razmislek o njem ter odločujočo povezavo z njim. Pri procesu ustvarjanja svojega dela je avtor vodil dialog z besednim gradivom, hkrati pa se trudil, da bi s filmskim jezikom, tako s tehničnimi kot umetniškimi elementi, prišel do tiste stvaritve prvotne zamisli, ki za umetnika in umetnost sploh lahko ostaja živa v svojem učinku. Začetna ekspozicija, ki določi tako prostor kot predmet obravnave, izmenjava interjerjev in eksterjerjev, uporaba barvne in črno-bele fotografije, ene ali dveh kamer, smiselne menjave gledišča, gibanje objekta v kadru kot tudi gibanje kamere, uporaba chroma key postopka, osvetljevanje, večpomenskost določenih besed in zvez, dobra igra, primeren izbor glasbe − vse to ponuja rezultat, ki je več kot le obrtno obvladovanje gradiva. Avtor v ustvarjalnem procesu snemanja filma razvije lastni jezik, zamisel o ČASU uteleša s filmskim medijem, ko združuje kadre, že same po sebi napolnjene s časom, v živ in enoten organizem, ki mu že smemo reči umetniški.

Neva Mužič

Kratki film Zveza avtorja Jovana Batasa takoj pritegne z zanimivo zgodbo, ki je prikazana na tehnično dovršen način. Izbira humornih elementov v filmu je dobra oziroma usklajena z zgodbo. Tema filma je aktualna in avtor jo dobro predstavi ter gledalcu pusti, da o njej po filmu razmišlja. Postavitev svetlobe je usklajena s premikanjem kamere in zato gledalca potegne v središče zgodbe. Žirijo je navdušila tudi zelo dobra igra mladih igralcev.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.