Pompež

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Dokumentarni esej Pompež nas popelje na slovensko podeželje. Približujemo se mogočni neometani hiši. Pred njo so kupi vejevja, ki bodo spremenjeni v butarice. Med teksturami je protagonist komaj opazen. Takoj zatem pa bližnji plan, prižiganje cigarete in pripoved o ljubezni, optimizmu. Nenavadnost tega kratkega filma je v tem, da nam zgolj z nekaj izrečenimi stavki približa celo življenje dveh srčnih ljudi. Kamera drsi skozi njuno prebivališče in nas tako zamoti, da pozabimo na filmsko kontinuiteto in logiko: vsak posnetek nosi močnejši semantični pomen. Do končnega napisa, ki nas sooči s tukaj in zdaj.

Klavdija Košir se zaveda simbolnega pomena, ki ga nosijo podobe. To nam dokazuje s filmom On, v katerem s premišljeno komponiranimi črno-belimi fotografijami pripoveduje zgodbo o starejšem gospodu, ki ne more preboleti izgube svoje življenjske sopotnice. Presenetljivo močan učinek doseže s šumi, ki podprejo statično sliko. Težko bi našli večji kontrast v filmskem postopku, kot je med obema filmoma. In vendar ju druži občutek za pripovedovanje toplih človeških zgodb. Če omenimo še igrani film Frankovo naselje 13, ki ga je avtorica ustvarila v soavtorstvu z Lano Grošelj in igralcem in avtorjem glasbe Nejcem Pippom, lahko rečemo, da gre za obetavno mlado filmarko.