Urh Mlakar

Če mnogi današnji zmagovalci svoj učinek dosežejo z montažo, se Urh Mlakar nje popolnoma odpove; v stilu Birdmana ali Paula Thomasa Andersona se enajstminutnega filma ambiciozno loti v neprekinjenem kadru. Medtem ko kamera sledi likom po hodnikih pedagoške fakultete, se v ospredju in ozadju odvija serija mojstrsko koordiniranih srečanj, ki skupaj tkejo celostno pripoved. Ciklična struktura in duhovita koreografija mimoidočih dodata element samo-refleksije. Ta pa ni nič proti natančni scenaristiki in izjemni igri vseh nastopajočih. Vse kar lahko rečemo je: prosim, Še enkrat.

Ekipa filma Še enkrat se je lotila izvedbeno izjemno zahtevnega podviga, namreč posneti celo dogajanje, desetminutni prizor, v enem posnetku, enem kadru. To pomeni resne priprave, ki vzamejo veliko časa in polni angažma vseh vpletenih, na razpolago moraš imeti praktično celotno šolo in kar nekaj dijakov. Ponavlja se vsakič od začetka kadra, če se zgodi napaka proti koncu, zna biti hudo naporno in zamudno. Kamera spremlja protagoniste v gibanju in dialogu, spretno odkriva prostor in zanimive detajle v ozadju, v scenografiji in zabavnih akcijah statistov. Posnetek, na katerega bi bili, kljub manjšim napakam, ponosni tudi profesionalci.

Obenem pa film ni le uspešna režijska vaja, temveč na sproščen in zabaven način odraža srednješolsko okolje. Želja po uspehu in všečnosti, strah pred porazom, luzerstvom, pametni telefoni in ne tako pametni uporabniki, simpatije in ljubezen … Pripoved teče in je dovolj zanimiva brez uporabe glasbe, ki je v podobnih projektih pogosto odveč oziroma jo je preveč.

Film torej, ki si ga lahko z veseljem ogledamo še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat …