Zvonko Čoh

Na področju animiranega filma.

Pomemben mejnik v zgodovini slovenskega avtorskega animiranega filma predstavlja leto 1984, ko je Zvonko Čoh za svoj avtorski prvenec Poljubi mehka me radirka dobil nagrado za najboljši film na prestižnem zagrebškem festivalu Animafest ter kot prvi slovenski avtor animiranega filma tudi glavno, zlato nagrado Metod Badjura na Tednu domačega filma v Celju. Film Poljubi mehka me radirka je v celoti risan s svinčnikom na papirju. Na papirju se zvrsti veliko različnih figur, ki mojstrsko spreminjajo obliko v številne metamorfoze.

Leta 1982 prvič animirani in na super-8 milimetrski trak posneti risani film Poskušaj migati dvakrat je prvo avtorsko sodelovanje med Zvonkom Čohom in Milanom Eričem. Film z istim naslovom sta ponovno do-risala in do-animirala leta 1986 v bolj profesionalnih produkcijskih pogojih. Film je nastal brez vnaprejšnjega zgodborisa, s svinčnikom na papir narisane vragolije pa sta risarska virtuoza še bolj detajlno obdelala in metamorfizirala.

Poseben in do danes edinstven prispevek k zgodovini slovenskega filma pa nedvomno predstavlja edini slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika?. Čoh in Erič sta skoraj deset let v klasični tehniki risbe na papir animirala zgodbo, ''ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in nenazadnje tudi o ljubezni''. Film je postal kulten že pred premierno projekcijo leta 1998. V filmu Amirja Muratovića Utrinki s snemanja (1995), animirano dokumentarni rekonstrukciji procesa ustvarjanja Socializacije bika?, sta Čoh in Erič sodelovala kot animatorja in soavtorja scenarija.

Umazana in na trenutke kaotična, neukročena linija narisanega, izostren občutek za podrobnosti in simulacija delovanja tehničnih aparatov so tisti elementi, ki dajejo filmu pravi avtorski pečat. Popolni animacijski učinek avtorja dosežeta v sekvenci, ki simbolizira evolucijo človeštva – od piktografije, prek egipčanskih piramid, srednjeveškega bojnega polja, na koncu parodirata celo Kubrickovo Odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968). Ta sekvenca zaradi dinamične montaže deluje kot nekakšen videoposnetek. Nasploh se v zgodbi junaki in antijunaki zelo veliko zasledujejo. Učinek realistične hitrosti gibanja ter dejstvo, da avtorja nista uporabljala računalniške grafike, nam povedo veliko o njunem fizičnem vložku v realizacijo tega filma. V zgodbi so prisotni še danes aktualni ekološki trenutki, ki bodo zanimivi tudi za bodoče generacije.

angleško: Award of German Federal Ministry for nature protection, area and atomic safety (with financial award of 5000 DEM)