Marijana Brecelj

MARIJANA BRECELJ Nagrada bert za življenjsko delo na področju filmske igre

Utemeljevalci te nagrade smo si najprej zastavili na prvi pogled trivialno vprašanje: zakaj Marijano Brecelj večina znancev, prijateljev in sodelavcev kliče z ljubkovalno pomanjševalnico Marjanca. Ker je tudi v zrelih letih ohranila vedro, mladostno igrivost? Brez dvoma, a ji ime pristoji tudi zato, ker je to igrivost z nasmehom zrelosti ohranila ali pa morda celo gojila tudi v svojem ustvarjalnem življenju. Filmski režiserji pričakujemo, da bo igralec v oblikovanje filmskega lika vložil tudi veliko osebne prezence, seveda pa ta ni dovolj. Marijana Brecelj ima močno prezenco. Če bi ta hip delali zasedbo, bi lahko dolgo naštevali te lepe dimenzije njene pojavnosti: Radoživa. Sončna. Lucidna. Vesela. Topla. Močna. Iskrena. Duhovita. Moderna. In tako naprej. V svojih vlogah ne poskuša biti nekaj drugega, temveč samo drugačna. Z razvito igralsko veščino oziroma z igralsko modrostjo avtentičnost svoje osebne izkušnje prenese v karakterizacijo filmskega lika. Marijana Brecelj je igralka, ki odlično krmari ravnovesje med osebno prezenco in igro. Torej med tem, kar je in česar ne more spremeniti, in med tem, kar zna, oziroma se je naučila ali pa se − zelo verjetno − še vedno uči. To nikdar ni preprosto, meja med profesionalno igralsko storitvijo in osebnim angažmajem včasih izgine, prelevi se v čarobno sodelovanje na tanki meji med osebnim in profesionalnim, ki morda sploh ne potrebuje natančnega poimenovanja, je pa dragoceno, ker režiserju podari občutek, da se je z igralsko interpretacijo zgodila nadgradnja, da so bila − itak vedno velika − pričakovanja celo presežena. Skratka, ostane hvaležnost igralcu, ki je liku dodal nekaj, česar ni bilo niti na papirju niti v bujni avtorjevi domišljiji, pa se je kljub temu zgodilo. Marijana Brecelj sodi v generacijo, ki je izkusila različne faze slovenske kinematografije, in lahko bi rekli, da je kot igralka resnično zaživela, ko so se ustvarjalni odnosi pri filmu sprostili, kajti Marjanca je sproščena, odprta in zato neprimeren material za režijsko diktaturo. V nove, svobodnejše ustvarjalne razmere je stopila skupaj z mlajšo generacijo igralcev, ki so prinesli neforsirano, včasih bolj minimalistično, predvsem pa bolj realistično filmsko igro. Zato ni presenetljivo, da je večina in tudi najboljši del njenega filmskega in televizijskega opusa nastal v zadnjih letih. Mirno bi lahko rekli, da Marijana Brecelj sodi v mlajšo generacijo slovenskega igralstva. V to generacijo pa sodi tudi zato, ker jo lahko povabiš na odprto morje − priznala bo, da jo je strah, a bo šla s tabo. Brez dobre mere avanturizma so filmske zgodbe namreč zgolj dolgočasna industrija.

Slovenci skoraj neradi ali preredko opazimo, da imamo izjemne filmske igralce. Še večkrat spregledamo velike igralke in igralce v manjših vlogah. Odločili smo se, da vsaj delno zapolnimo to vrzel. Marijana Brecelj je z izjemno upodobitvijo ene od izjemnih oseb v Pevčevem filmu Pod njenim oknom dokončno razbila stereotip slovenske matere in predvsem dokazala, da velike igralke iz vsake vloge vselej naredijo velike like.