Vse, kar je narobe s tabo Napovedano

Film je generacijski, saj subtilno detektira mentalno stanje mlade generacije, ki si še utira pot v družbo. Zaznamuje jo družbeni fenomen "epidemije osamljenosti", v kateri je posameznik vse bolj izoliran na poti do mesta v družbi in v odnosih, kar je pandemska kriza le še poglobila. Srečanje in skupno bivanje dveh mladih žensk iz različnih evropskih držav v tretji kaže družbene in socialne razpoke, razpre feministično vprašanje, odnos do tradicije, prepad ali vsaj razliko do generacije staršev. Poudari tudi absurdno nasprotje: na eni strani močno globalno povezanost generacije, na drugi pa vse večjo osamljenost posameznikov v njej. Vendar je bolje, če ostane film dosledno intimen in v tem premišljen, malo več ironije pa film lahko zmehča in ga približa.
Struktura je delno zrcalna, sicer pa jasna. Povezuje različni, a hkrati podobni zgodbi dveh mladih žensk, ki se poiščeta na spletu, preživita nekaj skupnega časa in se na koncu (mogoče) razideta. Asketska zgodba ima ustrezen vizualni izraz, tek filma je počasen, atmosfera intimna. Karakterja, zlasti tujke, še nista do konca izrisana. Kljub prevladujoči melanholiji manjka ironičen podton, da bi lika bolj zaživela, (pre)hiter, nenaden konec potrebuje še razmislek, ki bi lahko utrdil avtorski pečat, ponudil ironičen vpogled ali pa dodal čustveno noto siceršnji hladnosti okolja, v katerem se godi.
Film lahko najbolj široko nagovori predvsem generacijo, ki se identificira s situacijo v njem, in vse druge, ki jo na ta način zaznavajo.

Novi projekt scenaristke in režiserke Urše Menart se loteva problematike milenijske generacije, ki jo pesti tako pomanjkanje pravih profesionalnih perspektiv kot tudi odtujenost medosebnih odnosov, k čemur so v veliki meri prispevale nove komunikacijske tehnologije. Scenarij je predloga za črno komedijo ali dramo s komičnim pridihom. Delno viralna, psihološko zasnovana zgodba o Maruši in njenem spletnem prijateljstvu z Aljo, ki se znajde na preizkušnji, ko se Maruša preseli k njej, je tematsko univerzalna in še kako aktualna, izvirnost obravnave pa je predvsem v tem, da je avtorica ne omeji na en sam lik, temveč jo razvija skozi prijateljstvo dveh protagonistk. Dramaturško scenarij daje prednost dogodkom in internetnim pripetljajem, zaradi česar je nekoliko manj prepričljiva karakterizacija obeh osrednjih junakinj, ki bi ju bilo mogoče psihološko še razviti. Dialogi so učinkoviti, realistični, zaznamuje jih redkobesednost, ki ustreza obravnavani temi. Zgodba je mračna, obravnava protagonistk pa trezna in ne sentimentalna, kar projektu daje osnovni čar; pričakovana privlačnost filma za slovenski in evropski oziroma mednarodni kulturni prostor vsekakor ni zanemarljiva. Urša Menart zagotovo še vedno sodi med ustvarjalke in ustvarjalce nove generacije, a ji je že uspelo ustvariti opus, ki ga odlikujejo tematska in nazorska integriteta ter estetska prepoznavnost. Vertigo je ena najbolj prepoznavnih in tudi finančno kredibilnih produkcijskih hiš v Sloveniji, ki ima za sabo vrsto uspešno realiziranih, prepoznavnih in nagrajenih projektov. Finančni načrt in predračun sta utemeljena. Udeležba koproducentov oziroma sofinancerjev ni predvidena kot je razvidno iz finančnega načrta.

Projekt režiserke in scenaristke Urše Menart ostaja v okvirih njenega siceršnjega zanimanja stanja milenijske generacije, a v primerjavi z uspešnim prvencem "Ne bom več luzerka" projekt "Vse, kar je narobe s tabo" prinaša poglobitev teme, pomiritev s stanjem sveta; scenarij je dosti bolj mračen in mestoma težji. Prijateljstvo med dvema izgubljenima dušama je dobro izpisano in zamišljeno ter postavljeno v svet realnih problemov mlajše generacije. Izmed dveh junakinj pa je v filmu Alja dosti bolj zanimiva in njeno delo in bivanje v Nemčiji je metafora sodobnega sveta, saj namesto da bi živela svoje sanje, v tujini dela kot strežnica v domu za starejše občane, kar je tragična in relevantna slika evropske realnosti. Komisija svetuje, naj v fokus scenarija pride predvsem Alja, saj je trenutno ravno obratno - Maruša otvori film in je v bistvu glavna junakinja, a njena zgodba je mestoma preveč generična, Alja pa je tista, ki lahko, po mnenju komisije, brez težav in bolj uspešno nosi ta film. Mogoče bi bilo razmisliti tudi o manj enostranski predstavitvi vaške mladine. Tako bi bili odnosi bolj kompleksni in zanimivejši, film pa še bolj zanimiv za več ciljnih občinstev.