Hiška

Filmski svet v Hiški navdihuje kraj, kjer sem odraščala: vas z dvema različnima mariachi skupinama, močnim narečjem in še močnejšimi pravili o tem, kaj je normalno in kaj ne. O filmu sem začela razmišljati na obiskih staršev. Čeprav sem se odselila že pred leti, je moja soba še vedno enaka: na zidovih so posterji in birmanske fotografije, na policah pa kabli in plišaste živali. Vprašala sem se, kako bi bilo, če ne bi nikoli odšla in bi še kar naprej živela v svoji najstniški sobi. Kot generaciji nam je bil obljubljen svet, mnogi pa si ne morejo privoščiti niti lastnega doma. Tako pogosto ostanejo pri starših, kjer hierarhija ne obremenjuje le ene strani: starši za otroke še vedno želijo skrbeti, četudi se v otroških sobah na računalniških stolih zdaj vrtijo odrasle osebe. Namesto skrbi za odrasle otroke bi se lahko tudi oni razbremenili in posvetili vsakdanjim hobijem, kot je igranje v mariachi bendu. Hiška je film o drobnem glasu, ki govori, kaj je življenje, ki ga je vredno živeti.