Ljubo Struna

Komisija (v sestavi Filip Robar Dorin, Miha Hočevar, Dunja Klemenc, Denis Valič in Maja Weiss, predsednica komisije) je soglasno sprejela odločitev, da se nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2011 (uradna podelitev nagrade bo izvedena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) podeli gospodu Ljubu Struni za njegov izjemni ustvarjalni prispevek tako na področju domače filmske produkcije kot tudi pri številnih mednarodnih koprodukcijskih projektih.

Danes 81-letni Ljubo Struna je vse svoje življenje posvetil filmu. Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije - nanjo je namreč stopil že leta 1948. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov.

Kot direktor filma in izvršni producent je sodeloval s številnimi režiserji: Francetom Štiglicem, Františkom Čapom, Igorjem Pretnarjem, Francetom Kosmačem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom, Vojkom Duletičem, Janetom Kavčičem, Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, Makom Sajkom, Jožetom Pogačnikom, Milanom Ljubičem, Antonom Tomašičem, Andrejem Mlakarjem, Živojinom Pavlovićem, Francijem Slakom, Filipom Robarjem Dorinom, Žaretom Lužnikom in mnogimi drugimi. Zaradi odličnega, vedno strogo profesionalnega dela pri filmu, obvladovanja več tujih jezikov ter njegovih osebnostnih kvalitet so ga k sodelovanju povabili tudi mnogi tuji režiserji, med temi kar štirikrat Wolfgang Petersen in dvakrat Gillo Pontecorvo. Ljubo Struna se je uveljavil kot eden pionirjev, tistih posameznikov, ki so slovenskemu filmu odprli vrata mednarodnih koprodukcij. Sodeloval je s tujimi ekipami iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in ZDA. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je opravil tudi izpit za zunanjo trgovinsko registracijo.

Leta 1950 je bil Ljubo Struna med soustanovitelji Društva slov- enskih filmskih delavcev, najstarejšega stanovskega strokovnega filmskega društva na Slovenskem. Bil je med ustanovnimi člani podružnice Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS) v Ljublja- ni, ki se je leta 1956 preimenovala v filmsko produkcijsko podjetje Viba film Ljubljana.

Redno zaposlen (Triglav film, Viba film) je bil 17 let, 25 let pa je deloval kot svobodni filmski ustvarjalec. Posvečal se je tudi filmski vzgoji in bil mentor filmskih krožkov.

Ljubo Struna se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zaprt v nemškem taborišču v Mariboru, iz katerega so vsi člani njegove družine - z izjemo očeta, ki je bil preseljen v taborišče Rajhenburg - pobegnili v Ljubljano.

"Moja filmska dejavnost se je odražala tudi v moji čebelarski de- javnosti, ki sem jo gojil več kot 60 let." (Ljubo Struna)

Svojo veliko ljubezen do čebelarstva in produciranja filmov je združeval v niz filmov, na katere je ponosen ravno toliko kot na svoje sodelovanje pri velikih filmskih projektih, ki so zaznamovali slovensko kulturo in narod.

O svojem delu pri slovenskem in svetovnem filmu ter o filmski poti od laboranta do samostojnega producenta je spregovoril v brošuri Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi.

Čas je, da neprecenljivo zgodovino slovenskega filma iz ust Ljuba Strune za kulturno zgodovino Slovenije zabeležijo tudi drugi mediji. Naj bo ta priložnost ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Nagrada Novega Tednika Radia Celje in revije Stop (NTRCS)