Jože Dolmark

Letošnje priznanje za pomemben prispevek k razvoju filmske kulture na Slovenskem, za dolgoletno publicistično in kritiško, ne nazadnje tudi za pedagoško in scenaristično delo, prejme Jože Dolmark.

Vsakogar, ki se v zadnji polovici stoletja zanima za filmsko umetnost in kulturo, se filmskemu izrazu posveča na tak ali drugačen način ali redno hodi v Kinoteko, je zanesljivo močneje ali nežneje zadela silovita ljubezen do filma Jožeta Dolmarka. Dolmark je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se filmu predal že z magistrskim študijem na filmskem oddelku VIII. pariške univerze Vincennes-St. Denis. Poslej ga je film povsem prevzel: njegove zapise kot esejista, kritika in pisca teoretskih besedil s področja filma lahko beremo največkrat v revijah Ekran in Kinotečnik, v drugih kinotečnih publikacijah ter filmskih katalogih.

Zapisi, zbrani v knjigi Tkanje pogledov, ki je izbor besedil iz njegovega bogatega filmsko-publicističnega opusa, pričajo o kontinuirani refleksiji o filmih, ustvarjalcih in njihovih opusih ter o živahnem dialogu z ljudmi, pa tudi okolji, v katera je vpet. Med letoma 1978 in 1990 je bil član uredništva revije Ekran. Vpleten je tudi v slovensko filmsko produkcijo – kot dramaturg in scenarist posnetih in nerealiziranih filmskih del. Dejaven je bil (in je še danes) kot navdihujoč (gimnazijski in univerzitetni) profesor umetnostne ter filmske zgodovine in teorije. Ključno vlogo in pionirsko delo je opravil tudi v vzpostavljanju filmske kulture in vzgoje, ko je s prijateljem Silvanom Furlanom ustanovil še danes delujoče Filmsko gledališče v Novi Gorici ter deloval kot član ekspertnih komisij za vpeljavo filmske vzgoje v domači izobraževalni sistem.

Za Dolmarkovo publicistično (in vse raznovrstno, filmu posvečeno) delo je v prvi vrsti značilna široka razgledanost, ki se od filmske zgodovine in teorije razliva še veliko širše, na številna področja zgodovine umetnosti in družboslovja ter človekovega bivanja na splošno. Dolmark je vse svoje življenje posvečeno spremljal sodobno filmsko ustvarjanje in refleksijo, pri tem venomer raziskoval zgodovino umetnosti ter oboje prodorno povezoval. Pomembno je, da je svoja raziskovanja vselej nesebično delil in podajal drugim, posebno rad ter posebno navdihnjeno in navdihujoče mladim. Specifični za njegov izraz (najsibo pisni ali ustni) sta svojevrstna liričnost in izjemna tankočutnost, uglašena s tematikami, ki jih obravnava. Ne nazadnje pa je nemogoče prezreti že prej omenjeno Dolmarkovo silovito ljubezen, neredko strast – do filma, do umetnosti in do radovednosti, ki poganja misel, ki poganja življenje.

Varja Močnik