Orkester

Ponavadi o ansambelski igri govorimo v gledališču, v zgodovini filma pa se ni velikokrat zgodilo, da je bila v ospredju prav ta, saj filmsko igro najpogosteje determinirajo glavne, stranske ali manjše vloge. Film Orkester premore obsežno igralsko zasedbo, a za nobeno izmed vlog ne moremo reči, da je glavna ali stranska, bolj ali manj izstopajoča. Filmu Orkester daje pečat prav homogena zasedba, ki ustvari avtentičnost okolja, saj vsak njen član, ne glede na obseg svoje vloge, doda pomemben in nepozaben košček v ta mozaik. Pristop in pravo mero je čutiti prav med vsemi soigralci, ki so povezani v prepričljivo celoto. Člani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki so nastopili v celovečernem filmu Orkester, zato za svojo ansambelsko igro prejemejo letošnjo nagrado veliki plan.

IRIS 2022 Podjetje NUFRAME zmagovalcu v tej kategoriji nudi postprodukcijske storitve v vrednosti 2.000 EUR.

Slovene: Režiser in scenarist Matevž Luzar (roj. 1981) je slovenski ustvarjalec s prepoznavno in nagrajeno filmografijo (Vučko, 2007, Srečen za umret, 2012, Dekleta ne jočejo, 2015, TV nadaljevanka Jezero, 2021). Njegovo delo odlikujejo izjemen čut za stvarnost, pristnost odnosov in natančne priprave za vsak, tudi najmanjši projekt. V uspešnem celovečernem prvencu Srečen za umret je že takrat pokazal osupljivo mero empatije do vse prevečkrat pozabljenih ostarelih ljudi, s prizanesljivostjo, ironijo in humorjem. Luzar ves čas, razen študijskih let, živi v Zagorju ob Savi. Zunanje spodbude in lastna potreba po tem, da ustvari film o knapovskih revirjih, so se mu sestavile v zgodbo o zagorskem orkestru pihalne godbe. Filmski orkester je sestavil iz petih različnih vinjet posameznikov, katerih usode je mojstrsko prepletel v črno-belo izčiščeno zgodbo o gostovanju pihalnega orkestra v pobratenem avstrijskem mestu. Ob tem, ko ga je posvetil svojemu domačemu Zagorju, je z veliko empatije nagovoril slovenskega človeka, razgrnil njegove sanje in skrbi, analiziral slovensko mentaliteto različnih generacij. Dodatno jo je nadgradil še s poudarjanjem specifičnih razlik v mentaliteti med slovenskim in avstrijskim okoljem, hkrati pa z blago socialno kritiko ošvrknil predvsem slovensko družbo, kar film podčrtava z grenkim podtonom. Ustvaril je izvirno, a prepoznavno komiko z duhovitimi obrati, situacijami in poudarki. Luzar kot scenarist in režiser nudi vpogled v življenjske situacije vsakdanjih ljudi, ki sicer v realnosti ne izstopajo. Liki v filmu so živi in prepričljivi, saj jih razgalja v njihovih malih veseljih, absurdnih in komičnih situacijah, skupaj z njihovimi strahovi in skrbmi. Pisano druščino pihalnega orkestra na poti v avstrijsko mestece, prizorišče festivala pihalnih godb, začne spremljati že pred odhodom iz Zagorja, kjer godbeniki obljubijo zvestobo in treznost svojim ženam in partnericam, ki ostajajo doma. Ko se vrata avtobusa zaprejo in se vožnja začne, pa se začnejo razvijati že prej zastavljeni odnosi v skupnosti prepletenih zgodb, ki jih prevaža avtobus kot sinonim za mali svet specifične skupine posameznikov z različnimi, a prepoznavnimi zgodbami. Meja med igro profesionalnih igralcev in naturščikov je povsem zabrisana, kar je rezultat uspešnega režiserjevega uglaševanja številčnega igralskega orkestra. Igra je naravna in realistična, odnosi so dinamični in pristni, trki med posamezniki nikoli ne presežejo ogrožajočega nasilja. Soočenje z drugačno mentaliteto avstrijskih gostiteljev prinese nemalo komičnih trenutkov, gostiteljski par pa prikaže tudi v njuni partnerski razpoki, skriti pod ekstremno urejeno formo, kar povzroči komično sprostitev in olajšanje na koncu. Avtobus se z orkestrom končno vrača domov, v Zagorje, kjer se bodo neizogibno soočili z vsem, kar jih je med avstrijsko epizodo počakalo, ali pa se je medtem spremenilo. Filmski prostor Orkestra je odprt za univerzalna čustva, s katerimi se lahko povežejo raznolika občinstva. Z njimi je našel pristen stik in sprožil še svojevrstni kulturni fenomen: projekcije filma po različnih slovenskih krajih pospremijo lokalne godbe na pihala. Nagrade režiserju na Kitajskem in v Skopju, kandidatura filma za tujejezičnega oskarja, vesna za najboljši film, fotografijo in vesna Luzarju za scenarij na Festivalu slovenskega filma pa utrjujejo tudi njegov strokovni ugled. Filmski jezik je na osnovi jasne, čeprav na mikro ravni kompleksne dramaturške strukture do potankosti premišljen na verbalnem, vizualnem in zvočnem nivoju. Črno-bela podoba revirjev izriše sicer sliko z estetiko iz češke filmske tradicije socialnih dram, vendar vanjo naseli širok in razgiban spekter stanj. Filmska fotografija Simona Tanška, s katerim skupaj delata že od študentskih let in je tudi doma iz zasavskih revirjev, ustvarja natančno črno-belo vizuro, podobo z izostreno kompozicijo in pretehtano osvetlitvijo, ki kljub dinamiki dogajanja niti za hip ne izgubi ostrine, kar še utrjuje samosvoj režiserjev avtorski, visoko profesionalni estetski izraz in poudarja trd, uokvirjen socialni horizont. Film nagovarja z optimizmom in opominja na grenkobo stvarnosti na inteligenten, a življenju odprt način. Matevž Luzar je z izrazito umeščenostjo filma v lokalno okolje tako ustvaril zgodbo o kraju in o ljudeh, s tem pa brez težav nagovarja tudi globalno občinstvo. Vilma Štritof

Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.

Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.

Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.

Director Matevž Luzar depicted real and subtle episodes during the orchestra’s tour in a vivid and detailed manner. His fine control of brightness and shadows renders ordinary episodes colorful and live in detailed ensemble performance.

Ni bil nominiran.