Dekle noči

Scenarij odlikuje subtilen, suh humor in subverzija oz. ironična predelava žanra superjunaških filmov. Za slovenski prostor je v tem smislu nekaj zelo svežega oz. izvirnega. Lik Ize, ki si želi biti superjunakinja, a pri tem ne zna določiti meje med preganjanjem zločincev in nasiljem nad soljudmi je pronicljiv, ironičen in v tem smislu zelo relevanten komentar na podobne like iz sodobne popularne kulture. Hkrati scenarij ne ostane le pri popkulturnem komentarju, ampak pripoved oblikuje skozi zelo univerzalne človeške občutke: osamljenost, nespretnost pri medosebnih odnosih, željo po sprejetosti in pripadnosti, ki se jih loti na lahkoten in duhovit način. Dramaturško je scenarij v večjem delu dobro zastavljen, struktura mestoma absurdističnega zapleta je uravnovešena, poživljajo ga zanimivi in dobro umeščeni komični detajli. Liki so nekonvencionalni, izvirni, odlikuje jih neobremenjen prikaz marginaliziranih identitet, na primer oseb LGBT.
V tem smislu menimo, da ima film izjemen potencial tako pri domačem in tujem občinstvu, v umetniških in splošnih kinematografih ter na festivalih – sploh glede na široko prepoznavnost in priljubljenost režiserja in scenarista, ki je posnel najbolj gledan slovenski film doslej.

Nenavadna zgodba o čisto navadnem dekletu, ki trdi, da je superjunakinja, in njenem oboževalcu, osamljenem črpalkarju, na zelo izviren način obravnava univerzalno in relevantno temo osamljenih in odrinjenih posameznikov, ki ne zmorejo (ali nočejo) slediti zahtevam današnje družbe. Gre za zelo netipičen, odštekan film s specifično, sodobno estetiko, svojevrstnim humorjem in nenavadnimi junaki, kakršnih v slovenski kinematografiji nismo vajeni. V skladu s celotno zasnovo filma sta zasnovani tudi karakterizacija in motivacija, ki sta prav tako nenavadni, specifični in že sami po sebi humorni, obenem pa povsem v sozvočju s svetom, ki ga tu ustvarja filmska
resničnost. V ospredju so nekoliko čudaški, socialno zavrti liki, »nepopularni« mladostniki, ki tu dobijo priložnost glavnih vlog in superherojskih potez. Struktura zgodbe je že zelo domišljena in precej prepričljiva, avtorsko stališče je dodelano, jasno izraženo in dobro argumentirano, prav tako je zasnovana izvirna vizualna podoba filma. Zgodba je absurdna, žanrska, ampak dramaturško dobro izpeljana. Pričakujemo precejšnjo privlačnost te črne komedije tako pri slovenski mlajši publiki kot tudi pri mednarodnem občinstvu.

Scenarij, poln atmosfere in pri nas redko viden žanr deadbeat komedije in indie filma je zanimiv projekt, dialoško simpatičen, svojevrstno komičen z idiosinkratično avtorsko govorico. Komisija je v projektu prepoznala potencial, vendar si želi, da bi film vseeno komuniciral na širšem nivoju, pa ne za širši krog gledalcev, ampak bolj univerzalno - strah pred kakršnimkoli ""statementom"" oziroma ""kaj hoče film povedati"" je zagotovo zavestna odločitev in del tega žanra, a v tem primeru, kjer ima avtor v roki zelo čisto in krhko ljubezensko zgodbo, morda tovrstna neemotivnost in strah pred klišeji scenariju škodijo. Metaforična in simbolna identiteta fantazijskih likov in živali nista širše razpoznavni in ostajata zaprti v pojavnem svetu filma. Relevantno ostaja vprašanje, komu je film namenjen in kakšno vsebino, poleg poudarjene domišljijske dimenzije (zlasti v menjavanju različnih kostumov), prinaša potencialnemu občinstvu.
Komisija svetuje avtorju, da v razvoju zelo natančno preuči pravila žanra, da jih bo lahko nato prevračal na glavo in kršil še bolj uspešno kot v trenutni obliki.