KRAFFT - igralski filmski festival

Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev z velikim ponosom podeljuje nagrado glas risanke igralki Vesni Slapar za njeno izjemno stvaritev v naslovni vlogi Tiba v seriji Tib in Tamtam.

Sinhronizacija vloge Tiba, dečka iz prazgodovinskega klana, ki se mu zaradi maternega znamenja vrstniki posmehujejo, a najde prijatelja v prikupnem dinozavru Tamtamu, je velik izziv. Tib ni le glavni junak, ampak osrednji nosilec zgodbe – motor vseh 52 dogodivščin, ki zahtevajo neprestano čustveno in glasovno dinamiko. Vesna Slapar je s tem velikanskim zalogajem opravila z osupljivo lahkoto. V njeni interpretaciji je Tib neposreden, energičen, duhovit, razigran – prepričljiv v vsaki črki, vsakem vzdihu, vsakem trenutku. Sinhronizacija tako ni le izvedba, je preobrazba: iz ženskega glasu zraste deški junak, s katerim otroci dihajo, čutijo in rastejo.

Vesnin glas z neverjetno natančnostjo prenaša paleto čustev: strah, negotovost, iskrenost, navdušenje, jezo, razočaranje, sočutje in mladostno zaljubljenost. Njen Tib ni klišejski animirani junak – je sodoben deček, srčen, s smislom za humor in veliko domišljije. Vesna mu s svojim glasom vlije takšno življenje, da gledalcem zleze pod kožo in postane njihov novi najljubši junak – ne le zaradi zgodbe, ampak zaradi glasu, ki mu vdihne dušo.

Ob tem pa ta nagrada ni priznanje zgolj za eno vlogo. Je poklon opusu Vesne Slapar, ki že dolga leta s svojo glasovno interpretacijo bogati svet risank in domišljije. Njene stvaritve so vedno presežne – natančne, občutene, karizmatične in nepozabne. Vsak animirani junak, ki ga upodobi, nosi pečat avtentičnosti in umetniške predanosti.

Z nagrado glas risanke se zato poklanjamo ne le nepozabnemu Tibu, temveč celotnemu ustvarjalnemu prispevku Vesne Slapar k slovenski sinhronizaciji risank. Hvaležni smo, da z glasom odpira svetove in v srcih najmlajših prižiga iskrice domišljije.

Milena Zupančič je prva dama igralske umetnosti in čudovit ljudski človek, zato ni naključje, da je od leta 1973, ko je odigrala Meto v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni ljubljenka slovenskega občinstva. Ob ponarodeli vlogi Mete in legendarni Karolini Žašler pa je Milena Zupančič s svojim delom in karizmo pustila močan pečat na filmu tudi širše, zlasti v prostoru nekdanje Jugoslavije, kar izpričuje veliko priznanje, ki ga je za svoje življenjsko delo leta 2019 prejela na Festivalu držav jugovzhodne Evrope v Parizu. Nagrada Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralki Mileni Zupančič je priznanje za njen v igralskem izrazu in obsegu presežen in izjemno prepričljiv opus. V svoji skoraj 60 let trajajoči filmski karieri je posnela 62 filmov in prejela deset nagrad za filmsko igro. Dolga leta so jo upravičeno imenovali zvezda jugoslovanskega filma, zvezda slovenskega filma pa ostaja še naprej. Na filmskem platnu je debitirala leta 1968 v Peti zasedi scenarista Vitomila Zupana in režiserja Franceta Kosmača. Dve leti pozneje je z vlogo Študentke v filmu Oxygen postala nezamenljiva prva igralka režiserja Matjaža Klopčiča, s katerim je posnela največ filmskih mojstrovin. Takoj po velikem uspehu Cvetja v jeseni ji je režiser Klopčič zaupal vlogo Ane v filmu Strah, nadalje je igrala Malko v Dediščini, mamo v filmu Moj ata, socialistični kulak, občinstvu in kritikom pa je bila še posebej ljuba kot Žašlerica v Vdovstvu Karoline Žašler. Milenine zgodnje filmske vloge so izžarevale svobodno, smelo energijo, pa tudi nežnost in eros. Taki sta bili njeni Polona v filmu Onkraj Jožeta Galeta in Marijana v Mrtvi ladji Ranka Ranfla. Pretresljiva je bila kot Tončka v Idealistu Igorja Pretnarja in kot Lenka v Christophorosu Andreja Mlakarja. Njene vloge so vedno karizmatične in polne v čustvenem izrazu. Tako se spominjamo Kristine v filmu Krč in Gojmirke v filmu Dih Boža Šprajca, Vere v Moji dragi Izi Vojka Duletiča, Milene v Kormoranu Antona Tomašiča, Učiteljice v Kavčičevem filmu Maja in vesoljček. V filmih Mihe Hočevarja pa je prišel do veljave tudi Milenin smisel za humor. Potem pa so tu še vloge v filmih Janeza Drozga, Slobodana Maksimovića, Damjana Kozoleta, Boštjana Vrhovca, Francija Slaka, Dušana Jovanovića, pa tudi vloge v številnih filmih režiserjev nekdanje Jugoslavije, kot so Petar Pašić, Jakov Sedlar, Sulejman Kapić, Stanko Crnobrnja, Milan Jelić in drugi. Težko je popisati bogastvo vseh Mileninih filmskih vlog, a omeniti moramo vsaj še vloge Melite v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja, mame v filmu Quick View Matjaža Ivanišina in v filmu Panika Barbare Zemljič, pa še bi lahko naštevali, dokler ne pridemo še do nadaljevank (Področje brez signala, Primeri inšpektorja Vrenka) ter dokumentarnih in kratkih filmov. Milenin seznam nagrad za igro je naravnost osupljiv, saj je prejemnica več kot štiridesetih, od tega jih je, kot že rečeno, deset za film. Prejela je dve zlati areni, za vlogi v Idealistu in v filmu Vdovstvo Karoline Žašler ter srebrno areno za v vlogo v Cvetju v jeseni. Velikokrat je bila Stopova igralka leta, dobila je nagrado bert za življenjsko delo, evropsko častno nagrado Aleksandra Lifke, nagrajevana je bila doma in v tujini, poleg tega je dobitnica državnega odlikovanja zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Bila je Slovenka leta, istega leta pa je dobila tudi Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Naj k bogatemu šopku nagrad za filmsko ustvarjalnost dodamo še nagrado Ita Rina. Z njo se spoštovanjem priklanjamo Milenini karizmi, njeni neprekinjeni karieri na področju filma in televizije. Ta nagrada je znak našega občudovanja in zahvala za Milenino vseživljenjsko ustvarjalnost, igralski šarm in neustavljivi elan. Draga Milena, želimo ti še veliko filmskih vlog. Ti si neusahljiv vrelec energije in vztrajnosti. Občudujemo te in te imamo radi.

Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 29. 4. 2025

Podelitev nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralcu Borisu Juhu je priznanje njegovemu skoraj sedemdesetletnemu umetniškemu udejstvovanju pri filmu. S svojo močno prezenco in jasnim igralskim izrazom je oblikoval 34 junakov v celovečernih in kratkih filmih, televizijskih dramah in nadaljevankah. Ta nagrada je priznanje Borisu Juhu za njegovo vseživljenjsko predanost igralskemu poklicu. Vedno se je izkazal kot zavzet profesionalec, ki je znal raznotere junake oblikovati s humorjem, intelektualno ostrino ali celo cinizem, pri tem pa so bile vse njegove vloge tudi čustveno razgibane, polne subtilnih čutnih in čustvenih odtenkov. Letos Boris Juh praznuje častitljivih devetdeset let, njegova poklicna pot pa se je začela 1962., ko je diplomiral na tedanji Akademiji za igralsko umetnost. Po študiju je bil skoraj deset let član Slovenskega mladinskega gledališča, kjer je ustvaril živahne in raznovrstne vloge. Posebej naj omenimo vsaj Messenia v Plavtovih Dvojčkih, Kraljeviča Bama v Rozmanovem Čudežnem pisalnem strojčku in Fagina v Dickensonovem Oliverju Twistu. Leta 1971 je postal član ljubljanske Drame, kjer je iz leta v leto nizal odlične vloge, tako da se jih je do upokojitve nabralo več kot sto. Borisove nepozabne in nagrajene vloge še vedno ostajajo v spominu tistih, ki so jih kot gledalci doživeli. Bil je Vojček v istoimenski Büchnerjevi drami, Maks v Kralju na Betajnovi, Leone Glembay v Krleževi drami Gospoda Glembajevi, za katero je prejel Borštnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Z Borštnikovo nagrado je bil nagrajen tudi za vlogo slikarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi. Enakovredno s plodno gledališko kariero pa je Boris Juh gradil tudi filmsko. Debitiral je leta 1970 v filmu Jožeta Galeta Onkraj. Takoj zatem je nastopil še v filmu Boštjana Hladnika Ko pride lev. V Borisovi prepričljivi filmski karieri ostajajo v trajnem spominu zlasti njegovi osrednji junaki. Bil je Kozlevčar v filmu Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo, očaral nas je kot elegantni Fritz v filmu Iskanja Matjaža Klopčiča, prav tako pa tudi kot Anton v filmu Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni ter Jakob v filmu Jožeta Galeta Pustota. Prepričljivo je odigral tudi vlogo belogardista Martina v filmu Christophoros Andreja Mlakarja. Spominjamo se tudi sijajnih Borisovih velikih in stranskih vlog v filmih Veter v mreži, Kavarna Astoria, Outsider, Mokuš, Učna leta izumitelja Polža, Primož Trubar, Odpadnik, Živela svoboda, Dom za obešanje in še bi lahko naštevali. Neizpodbitno ostaja, da Borisove igralske stvaritve na filmskem platnu odlikuje diskretna, notranje čvrsta in jasna igra. Boris Juh je igralec z močno filmsko prezenco, pravi mojster izražanja prikritih hotenj in misli filmskih junakov, ki jih Boris oblikuje s pravšnjo mero čustvenih stanj. Zaradi teh odlik v svoji filmski igri je bil Boris Juh nagrajen z nagrado bert za življenjsko delo, ki mu jo je leta 2006 podelilo Društvo slovenskih filmskih režiserjev. Dvakrat je prejel nagrado Stopov igralec leta, in sicer leta 1982 za vlogo Jakoba v filmu Pustota ter leta 1985 za vlogo Martina v filmu Christophoros Jožeta Galeta. Igralec Boris Juh je s svojim skoraj sedemdesetletnim umetniškim delom na področju filma ustvaril vrsto vlog, ki so in bodo nagovarjale ljudi, saj njegova igra odraža vse plasti človeških značajev, sam pa kot umetnik pri tem ostaja plemenit človek z vero v moč umetnosti, ki usmerja njegovo življenje. Dragi Boris, čestitamo ti za zasluženo nagrado Ita Rina, želimo ti še veliko življenjske energije in vedi – filmarji smo te vedno imeli radi in smo ponosni nate!

Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 27. 4. 2025

Žirija z veseljem podeljuje posebno omembo debitantki Jari Sofiji Ostan za njeno očarljivo igralsko stvaritev Lucije v filmu Kaj ti je deklica režiserke Urške Djukić. Jara upodobi dekle na pragu ženskosti, ki išče pot skozi motno pokrajino identitete, želja in potrebe po pripadnosti. Njena igra je izjemno subtilna, usmerja jo močan notranji monolog, ki brbota tik pod površjem. Čustva se graciozno pretakajo skoznjo – včasih jih sproža svet okoli nje, včasih spremembe v njej. Hrepenenje po povezanosti z drugimi dekleti in zapleten odnos z učiteljem odsevata v njenih očeh, molku in mirnosti. Igralska kreacija Jare Sofije Ostan spaja čustveno inteligenco in zadržanost obenem ter napoveduje razcvet obetavne mlade igralke.

Petra Trampuž Bocevska je tajnica režije, producentka in režiserka, ki že več kot dvajset let sodeluje v filmski industriji. Njeno delo presega meje Slovenije – razteza se po vsem Balkanskem polotoku, pomemben del kariere pa je posvetila tudi produkcijam v sosednji Italiji. Sodelovala je pri številnih uspešnih filmih in natančno spremljala dialoge v mnogih tujih jezikih. Njen obsežni opus govori o njeni strokovnosti, natančnosti, predanosti in zanesljivosti. A Petra je veliko več kot to. Ona film živi in diha. Ona je film. Njena predanost je nalezljiva, strokovnost navdihujoča, navzočnost na setu pa pomirjujoča: vsem v ekipi vliva občutek varnosti in zaupanja, igralcem pa ves ustvarjalni proces zagotavlja podporo. Vedno je dva koraka pred drugimi, informacije posreduje premišljeno, s toplino in izjemnim čutom za sočloveka. Ob delu z njo nas spremlja občutek, da nekdo bdi nad tem, da bo vse v redu. Zaradi sodelavcev, kot je Petra, je tveganje lažje, ustvarjalnost močnejša in prihod na snemanje veselje. Zaradi takšnih sodelavcev naš poklic dobi še več smisla in vrednosti. Njeno natančno oko za podrobnosti in skrb za filmsko kontinuiteto sta nenadomestljiva – Petra je ključna članica filmske ekipe, tako na setu kot v montaži. Pravijo, da film vidi že sproti. Njena izjemna odlika je, da je vedno na voljo – režiserju, igralcem, ekipi. Za pogovor, nasvet, razmislek o filmu ali o svetu. Njena širina pa se najbolj razkriva v velikodušnosti, s katero svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše generacije ter jim je v nesebično oporo. Draga Petra, igralci ti to nagrado podeljujemo v zahvalo za ves tvoj prispevek našemu sektorju, saj nas vsak dan znova opominjaš, zakaj imamo radi ta poklic. Draga Petra, ti si vzor.

Utemeljitev napisala Anuša Kodelja

Nika Rozman s svojo izjemno igralsko prezenco, natančnostjo in predanostjo v zadnjih treh letih izstopa kot ena vodilnih igralskih osebnosti v slovenskem prostoru. V obdobju, ki ga zajema nagrada veliki plan, je ustvarila pester repertoar vlog, ki močno pripomorejo k visoki umetniški kakovosti produkcij. V serijah Leninov park in Dolina rož je zgradila večplastno in kompleksno junakinjo Tino Lanc, ki ni le spremljevalka osrednjega junaka, temveč mu postane enakovredna in ga mestoma celo preseže. Kot Jelena v nemškem filmu Istina (Resnica) je Nika Rozman srhljivo pristna in prepričljiva v upodabljanju materinske bolečine, eksistencialne negotovosti in notranje moči – brez patosa, z izrazito človeško tankočutnostjo. Tudi v vlogah Maje v Nočko, mami! in Sare v Obvoznici je pokazala zavidanja vreden razpon – od matere, ki se spoprijema z izgubo, do tople fizioterapevtke, ki vnaša svetlobo v sicer temačno zgodbo.

Vse vloge Nike Rozman odlikuje izjemna igralska inteligenca, poglobljena priprava ter spoštljiv odnos do soigralcev in režiserjev. Pri svojem delu Nika ne ubira bližnjic, nikoli je ne zanimajo enodimenzionalne stvaritve, temveč raziskuje, gradi in zato tudi prepriča – tako kolege kot gledalce. Zaradi dosledno presežnega igralskega dela pri raznovrstnih projektih doma in v tujini ter prispevka k ugledu slovenskega filma Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan Niki Rozman.

Jurij Drevenšek je v zadnjih treh letih s svojo igro izjemno prispeval k visoki umetniški vrednosti slovenskega filma, dvignil kakovost številnih projektov in se uspešno uveljavil tudi na mednarodnem prizorišču. Njegov talent in igralska moč sta pri vsakem projektu, v katerega se vključi, neprecenljiva, saj z izpiljenim slogom, karizmo in s sposobnostjo globokega vživljanja v svoje junake vedno pritegne občinstvo ter pusti nepozaben pečat.

Drevenšek se je izkazal v številnih vlogah, med katerimi posebej izstopa vloga Damjana v filmu Zbudi me, saj je svojemu junaku vdihnil globino in kompleksnost, kar mu je prineslo tudi nagrado vesna za najboljšo moško stransko vlogo. V Varuhih formule je v vlogi Aleša Babnika mojstrsko upodobil mirnega in hladnega tajnega agenta, izstopajočega zaradi svoje tihe, a grozeče navzočnosti, ki poudarja občutek stalnega nadzora.

V komediji Tartinijev ključ je bila njegova vloga Jofe, nepomembnega kriminalca, prava mojstrovina, saj je Drevenšek ustvaril junaka, ki je zabaven, a se hkrati lomi od notranje napetosti, ne da bi pri tem zašel v poceni zabavljaštvo. V filmu Poslednji heroj pa je Jurij Drevenšek kot policist Toni pokazal svojo sposobnost za subtilnejšo igro, saj se osredotoča na notranje konflikte filmskega junaka, ki se z uporabo komičnih sredstev preobrazijo v tragične.

Jurij Drevenšek se izkazuje kot izjemno prilagodljiv igralec, ki brez težav prehaja med žanri vse od drame do komedije in v vsakem izmed njih pokaže svežino in pristnost. S svojo igro vedno išče globino in se izogiba površinskemu pristopu, kar ga uvršča med najmočnejše ustvarjalce generacije. Njegovo delo je vedno izpopolnjeno, premišljeno in polno strasti, kar ga dela izjemnega umetnika, zato mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

NAGRADO GLAS RISANKE prejmeta Maša Derganc Veselko in Polona Juh za vlogi Ele in Oskarja v seriji Ela, Oskar in Hu.

Maša Derganc Veselko in Polona Juh sta se v seriji Ela, Oskar in Hu izkazali z izjemnimi interpretativnimi sposobnostmi. Njuno globoko razumevanje risanih junakov in uvid v otroško doživljanje sveta je čutiti iz sleherne izgovorjene besede. Živost njune interpretacije skupaj z bogato in večplastno uporabo glasu obema junakoma vdahneta občutljivost, pristnost in sorodnost. Maša Derganc Veselko in Polona Juh sta se izkazali tudi pri sproščenem podajanju zelo prefinjenega jezika ter širokega spektra pomenskih in čustvenih odtenkov.

Nagrada Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralki Ivanki Mežan je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank.

Ta nagrada je priznanje odličnosti Ivanke Mežan in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi.

Ivanka Mežan je svojo igralsko pot začela kot sedemnajstletna partizanka, ko je leta 1944 prvič stopila na oder Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Igrala je v delih Vitomila Zupana, Mateja Bora, Molièra in Antona Tomaža Linharta. Že takrat se je pokazala njena neuklonljiva vera v obstoj naroda s pomočjo umetnosti. Nikjer na svetu se noben narod ne more pohvaliti, da je imel sredi vojne delujoče gledališče. Slovenci se lahko! Tudi po zaslugi igralke Ivanke Mežan.

Po vrnitvi iz partizanov se je vpisala na takratno Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani (današnji UL AGRFT). Od leta 1945 do upokojitve leta 1979 je na odru ljubljanske Drame ustvarila več kot sto vlog slovenskih in tujih avtorjev. Po upokojitvi njen igralski ogenj ni ugasnil, ustvarila je nepozabne vloge v delih Čehova, Dostojevskega, Pinterja, Šelige … Občudovali smo jo na vseh slovenskih odrih. Njen glas je obogatil številne radijske igre in večere umetniške besede.

Biser Ivankinega ustvarjanja pa je njena filmska igra.

Kdo se ne spominja vloge Maruše v filmu Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča iz leta 1973? Takrat se nam je usedla v srca in tam ostala. Z vlogo Maruše je suvereno vstopila v filmski svet in vse odtlej sta njen obraz in igralska občutljivost obogatila 33 slovenskih filmov. Poleg prepričljivih junakinj v celovečernih in kratkih filmih je ustvarila še okoli 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in nadaljevankah. Nazadnje v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Občinstvo ima Ivanko Mežan rado.

Pomembnejše mesto v njenem filmskem opusu zavzemajo še: vloga Roze v filmu Let mrtve ptice (1973), Ane v drami Pustota (1982), tu so še filmi Vrnitev, Nasvidenje v naslednji vojni, Deseti brat, Veselo gostivanje, Instalacija ljubezni, Panika, Kam, Potenje morskega ježka, Kar ostane, Vrzel …

Očarala nas je z vlogo Shirley v filmu Ljubljana je ljubljena (2005), kot Ivanka v filmu Deklica in drevo (2012) in še v dokumentarnih filmih, kjer nas prevzame zgolj s svojo avtentično osebnostjo: Mežanka, gospa Ivanka, Rada sem srečna.

V neizbrisnem spominu ostaja Ivankina vloga v filmu Mihe Knifica Vztrajanje (2015), za katero je prejela nagrado vesna za stransko vlogo. Trpka, pretresljiva stvaritev!

Za svoje delo je poleg že omenjene vesne prejela še nagrado glavnega mesta Ljubljana, filmsko nagrado bert Društva slovenskih režiserjev, Borštnikov prstan za življenjsko delo, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado. Ob vseh častivrednih in zasluženih nagradah pa je treba povedati, da ima Ivanka največ občudovalcev med občinstvom. Ona je preprosto – naša. To je neizpodbitno in pomembno dejstvo.

Ivanka Mežan je kljub častitljivi starosti po duši mlada. Še vedno je dejavna soustvarjalka slovenskega filma, odlično se ujame z mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev. Poleg tega je bila in je še vedno radovedna in pozorna gledalka, ki že s svojo navzočnostjo in dobronamernostjo spodbuja filmske umetnike vseh generacij k pogumnemu, iskrenemu in neustavljivemu delu. Njen vitalizem in iskrenost sta spodbudna in vsem za zgled.

S svojo ljubeznijo do filma in vseh vrst umetnosti ter s pozitivnim vplivom na ljudi je h kulturi naroda prispevala velikanski delež. Njene igralske stvaritve so s človeško toplino in etično čistostjo zaznamovale filmski svet.

Igralka Ivanka Mežan je s svojim 80-letnim umetniškim delom na področju filma ustvarila neprecenljivo vrednoto za vse ljudi, ki so in bodo v njeni igri našli sočloveka. Umetnico, ki izpoveduje resnico s srčno dobroto, umetnico, ki ceni svobodo in premore neomajno vero v moč umetnosti.

Ljuba Ivanka, filmarji smo ponosni nate!

utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 24. 5. 2024

Gregor Bušić – Buši je človek z velikim srcem in tako tudi opravlja svoje delo. To traja od jutra, ko zaspano igralko ali igralca pobere pred vhodnimi vrati in ju odpelje na kraj snemanja, medtem po poti še vpraša, ali mogoče želita kavo, čaj, sok, vodo, sendvič, kosmiče, kekse, kaj toplega, kaj hladnega, ter medtem že sega z roko v hladilno torbo, kjer ima vse to že pripravljeno in za vsakogar točno ve, kaj jé in pije, katere cigarete kadi ter še marsikaj, in tako vse do večera. Svoje delo opravlja vrhunsko in z nasmeškom na obrazu.

Gregor je več kot samo voznik na snemanjih ali vodja snemanj ali človek, ki skrbi za ekipo in logistiko oz. craft. Gregor je očem nevidni posel filma v eni osebi. Buši je najprej človek z veliko potrpljenja, izjemno obzirnostjo in sposoben prilagoditev na nenavadne okoliščine, ki jih snemanja vedno prinašajo s seboj, hkrati pa zabaven in osupljivo zanimiv sogovornik, zato vožnje z njim vedno minejo v dobrem razpoloženju. Ko so premiki na lokacije opravljeni, ostanejo vedno še dve ali tri nedorečene iztočnice, tako da se človek že vnaprej veseli naslednjega potovanja z njim.

Gregor je zares močan motor na snemanjih: začne prvi, konča zadnji, je neverjetno empatičen in nevsiljiv, daje občutek, da rad dela to, kar dela, in to dela zelo dobro.

Snemanja so marsikdaj zelo stresna, zato je še posebej pomembno, da je zraven človek, ki to razume, ki zna vse dobro uravnotežiti in sprostiti ozračje ter mnogokrat pomeni tisto zavetje oziroma glas razuma, ki umiri zadevo, najde praktično rešitev včasih prenapihnjenih težav in vedno premore spodbudno besedo.

Gregor, igralke in igralci ti vzklikamo, da si neprecenljiv, prekrasen sodelavec ter da tvoje ime v ekipi vedno pomeni dobro znamenje in dodano vrednost pri projektu.

Ostani svoj, takšen si najboljši.

utemeljitev napisal Jurij Drevenšek

Diana Kolenc s sugestivnim pogledom in minimalnimi igralskimi sredstvi polnokrvno utelesi vlogo reševalke Lare. Njena junakinja izžareva vse od trdnosti in moči na začetku prek krhkosti, ranljivosti in skrbi do hude stiske in prevpraševanja krivde na koncu filmske pripovedi. S poglobljenim razumevanjem notranjega sveta junakinje, postopnim stopnjevanjem čustvenih stanj, ki se nam razkrivajo zgolj s pogledi, drobnimi subtilnimi gestami in tonom glasu, nas brezkompromisno potegne globoko v človeško ranjeno notranjost in izoblikuje izjemno in pretresljivo igralsko stvaritev.

Timon Šturbej z izčiščenostjo svoje igralske prezence in izostrenim občutkom za značaje junakov, ki jih upodablja, gledalca tako prepriča, da ta pozabi, da spremlja igro. Igralčeva neverjetna sposobnost za verizem nas ves čas potiska bolj v vlogo voajerja kot v vlogo gledalca. Značajsko raznovrstne vloge – od čistega, malodane otroško nedolžnega Tomaža do skoraj psihotičnega Jackieja – Timon Šturbej upodablja enako prepričljivo in mojstrsko. Kljub minimalizmu njegovega izraza gledalcu ne uide noben čustveni preobrat ali misel njegovih junakov. V vseh stvaritvah v zadnjih treh letih nam ponuja kompleksno razdelane in energijsko bogate vloge, ki vse pričajo o njegovi izjemni igralski kakovosti in o tem, da na platnu oziroma zaslonu spremljamo človeka, ne vloge.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Bienalno nagrado častni LOK

za izjemen opus plesnega ustvarjanja s prepoznavno poetiko in plesnim mojstrstvom na filmskem in avdiovizualnem področju prejme plesalec, koreograf, pedagog in umetniški vodja Iztok Kovač.

Avtorsko sodelovanje plesalca in koreografa Iztoka Kovača in filmskega režiserja Saša Podgorška v slovensko filmsko zgodovino ne prispeva le vrste filmskih dokumentov sodobnega plesa, temveč dobesedno vzpostavlja nov žanr: plesni film.

V spomin gledalcev sta za vedno zavrtala vprašanja, kako je plezati na vrh dimnika – in tam plesati (Vrtoglavi ptič), kako je plesati na vertikalni steni (Dom svobode), kako se je izviti iz rudarskega rova (Kaj boš počel, ko prideš ven od tod?). Na ta vprašanja Kovač odgovarja z nepozabnimi, ikoničnimi odgovori, kot je vrtoglava stoja na eni nogi z v krila odročenimi rokami prav na vrhu trboveljskega dimnika (Vrtoglavi ptič), strig z nogami v zrak odrinjenega telesa na navpični steni (Dom svobode) ali smrtno hladno (izo)gibanje plešočih teles med nihajočimi posodami rudarske garderobe (Vašhava).

Kovač spodnaša gotovost telesa – in plesa! – na dveh ravneh:

• z arbitrarnostjo zaporedja potez, ki jo najbolje uteleša naključnost meta kock v Domu svobode, spodnaša samoumevnost vnaprejšnjega programa in vnaša v akcijo moment logične negotovosti; • obenem pa z nenehnim izzivanjem gravitacije spodnaša samoumevnost običajnih razsežnosti in vnaša v gledalčevo percepcijo moment fizične nevarnosti.

Kar se godi vmes, med moteno percepcijo in obotavljajočo se akcijo, je rojstvo afekcije. Iskren ponos, pričakovanje tveganja, čarni strah … vse to so čustva, ki se pri Podgoršku in Kovaču izvijejo iz telesa, spolzijo po koži, zablesknejo v očeh, zatresejo sliko. Zato praviloma pretresejo oči in duha.

Sekcija plesnih ustvarjalcev Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev zato Iztoku Kovaču podeljuje bienalno nagrado častni LOK.

Stojan Pelko

NAGRADO GLAS RISANKE prejme Jurij Zrnec za vlogo Debelega Miška v kratkem animiranem filmu Timona Ledra Mišja hiša, Konrada v seriji V Goščavi, Meda v serijah Slastne medvedje zgodbe in Slastni medvedji recepti ter za vloge Berta, Psa, Hermana, Sandija in Denisa v risankah Kvartet rogov.

Jurij Zrnec v vlogi Debelega Miška navduši z bogato interpretacijo, saj gledalca skoraj brez besed, zgolj z medmeti in izmišljeno latovščino, mojstrsko vodi skozi najrazličnejša čustvena stanja, ta pa obogati z duhovitimi in virtuoznimi glasovnimi poigravanji, kakor zna le on. Konrad v njegovi polnokrvni interpretaciji zaživi kot živahen, dobrodušen junak, vse skupaj pa je popestreno s številnimi songi. Medo v serijah Slastne medvedje zgodbe in Slastni medvedji recepti prepriča s svojo preprostostjo in toplino, ki sta potrebni, da gledalca pridobi na svojo stran, v risankah Kvartet rogov pa pride do izraza Jurijev široki interpretativni spekter, saj hkrati upodobi več vlog, kar je za interpreta vedno svojevrsten izziv. Jurij ga je opravil z odliko. Zmožnost interpretacije različnih značajev, suvereni šarm in vsestranskost, ki jih virtuozno nadgrajuje z izrazitim občutkom za ritem in humor, se kažejo tudi na področju sinhronizacije. Igralska nagrada glas risanke je zato priznanje Juriju Zrnecu za njegov izjemni talent in predanost vsem vlogam ter hkrati zahvala za njegov nepozabni prispevek na področju sinhronizacije pri nas.

Špela Rozin je igralka, ki se lahko pohvali z zavidljivo igralsko kariero. Po številu filmov, v katerih je nastopila, se uvršča v sam vrh v slovenskem prostoru. Večino svoje igralske kariere je ustvarila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v tujini, kar njenim dosežkom doda samo še večji lesk. Špela Rozin je ena izmed redkih slovenskih igralk, ki je v svoji karieri pustila velik pečat tudi v tedanjem širšem jugoslovanskem prostoru in sodelovala z največjimi filmskimi ustvarjalci tistega časa. Svojo igralsko živost, radoživost in radovednost je ohranila vse do danes, zato jo pri svojih projektih še vedno radi angažirajo tako režiserji mlajše kot starejše generacije. Njeno filmsko ustvarjanje je torej še vedno živo. V letu 2018 je prejela nagrado bert Društva slovenskih režiserk in režiserjev za življenjsko delo. Špela Rozin predstavlja izjemno avtoriteto na področju filmske igre, pri čemer je njen opus osupljivo obsežen. Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ji zato podeljuje nagrado Ita Rina za življenjsko delo.

Ko se Boris Cavazza pojavi na filmskem platnu ali na televizijskem zaslonu, se zdi, kot da se iluzija fikcije razblini. Kakor da bi s svojo silovito prezenco zabrisal ločnico med filmom in življenjem. Njegov izjemni smisel za komično in hkrati sposobnost pretanjenega preigravanja kompleksnega spektra čustev ga uvrščata v sam vrh med slovenskimi filmskimi igralci. V vseh njegovih stvaritvah je moč prepoznati strast in obenem ranljivost, ki se ne boji teže življenja. Prav zato so njegovi junaki enako živi tudi še desetletja po tistem, ko so bili ustvarjeni. In zato tudi ne preseneča, da je Boris Cavazza še danes zvezda stalnica v slovenski filmski produkciji. Svojo ljubezen do filma je v letih, ko je predaval dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, strastno prenašal na svoje študente. Rad je poudarjal, da se igra zgodi v trenutkih tišine med eno in drugo repliko. Njegove tišine so vedno žive in glasne. Bobnijo od življenja. In delujejo kot igla na kompasu, ki se vztrajno obrača proti severu. Proti točki, ki ne prenese sprenevedanja. Prejel je že Badjurovo nagrada za vrhunske dosežke na filmskem področju (1986), pa viktorja (2012) in berta (2017) za življenjsko delo. Prispevek Borisa Cavazze k slovenskemu in tujemu filmu je tako obsežen in kakovosten, da mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje igralsko nagrado Ita Rina za življenjsko delo.

Ko se zbere velika skupina igralk in začne navdušeno razmišljati o idejah, načrtih za prihodnost ter obsežnih in zelo ambicioznih projektih, kot je recimo filmski festival KRAFFT, se med njimi ob vsem navdušenju nihče ne vpraša, kako vse to izpeljati. Ker se ljudje radi učimo na napakah, vprašanje pa je, koliko se naučimo, smo v društvu DSI dokaj hitro ugotovili, da pri uresničevanju vseh ciljev in načrtov potrebujemo sistematičnejši pristop. Bolj po naključju kot po resnem razmisleku – a večina dobrih prijateljstev se zgodi po naključju – se je zgodilo, da so se naše poti križale z Ano Lampret. Delovanje društva je z njo dobilo izjemen zagon, k čemur je pripomoglo predvsem to, da nas je neprestano opozarjala, kaj vse naš še čaka, kakšni so roki in kaj bi bilo smiselno najprej narediti. Predvsem pa je na svoja ramena prevzela levji delež administrativnega in organizacijskega dela pri društvu in postala njegov nepogrešljivi člen. V štirih letih sodelovanja se je izzivov in zadolžitev vedno lotevala z dobro voljo, toplo in razumevajočo energijo ter predvsem z neverjetno potrpežljivostjo in vztrajnostjo, brez katere pri delu z igralci ne gre. Brez Ane Lampret Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev danes ne bi bilo to, kar je, zato ji društvo za njen prispevek podeljuje priznanje kontraplan.

Tina Vrbnjak z izjemno mehkobo, ki predira racionalno podstat njenega lika, ter s svojima naravnostjo in prikupnostjo opravi z vsemi stereotipi in poskrbi, da se njena Klavdija Jaklič prelevi v aktivno, močno in samosvojo junakinjo priljubljene serije. To pa je moč doseči le z izjemno disciplino, pravo mero in preciznostjo pri interpretaciji. Pokaže tudi odlično razumevanje svojega poklica skozi zastavljeni format, saj je poleg sijajnih dramatičnih momentov v seriji svoj nastop obogatila še z izjemnimi komičnimi vložki, ki vnašajo še dodatno lahkotnost in živost. Zato ji Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

Jure Henigman večplastnost in kompleksnost značaja Sama Demšarja, neutrudnega, nekonvencionalnega, a srčnega profesorja, oblikuje suvereno in brezpogojno. Premišljeno, natančno ter z izjemnim občutkom, sproščeno in zabavno, a vseeno resno in odgovorno, izriše vse profesorjeve čustvene zasuke. Prav zato lahko gledalec njegovega junaka sprejme kot celovitega človeka z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi vred. Jure Henigman je s svojo igralsko koncentracijo, energičnostjo in prepričljivostjo nedvomno motor serije Gospod profesor, ki se je prikupila vsem generacijam gledalcev. Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev mu zato podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

Ponavadi o ansambelski igri govorimo v gledališču, v zgodovini filma pa se ni velikokrat zgodilo, da je bila v ospredju prav ta, saj filmsko igro najpogosteje determinirajo glavne, stranske ali manjše vloge. Film Orkester premore obsežno igralsko zasedbo, a za nobeno izmed vlog ne moremo reči, da je glavna ali stranska, bolj ali manj izstopajoča. Filmu Orkester daje pečat prav homogena zasedba, ki ustvari avtentičnost okolja, saj vsak njen član, ne glede na obseg svoje vloge, doda pomemben in nepozaben košček v ta mozaik. Pristop in pravo mero je čutiti prav med vsemi soigralci, ki so povezani v prepričljivo celoto. Člani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki so nastopili v celovečernem filmu Orkester, zato za svojo ansambelsko igro prejemejo letošnjo nagrado veliki plan.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Za vlogo Bučka v sinhronizirani risani seriji Šola za pošasti.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Nagrado prejmejo ustvarjalci filma.

Priznanje kontraplan za zaslužno filmsko sodelavko, ki je s svojim delom pripomogla k odličnosti igralk in igralcev v avdiovizualni produkciji, prejme kreatorka maske Mojca Gorogranc Petrushevska.

Za najboljše igralske stvaritve za dveletno ustvarjalno obdobje, za vlogo Sebastijana v nadaljevanki V imenu ljudstva.

Za najboljše igralske stvaritve za dveletno ustvarjalno obdobje, za vlogo Nike Glavan v nadaljevanki V imenu ljudstva.