KRAFFT - igralski filmski festival

NAGRADO GLAS RISANKE prejmeta Maša Derganc Veselko in Polona Juh za vlogi Ele in Oskarja v seriji Ela, Oskar in Hu.

Maša Derganc Veselko in Polona Juh sta se v seriji Ela, Oskar in Hu izkazali z izjemnimi interpretativnimi sposobnostmi. Njuno globoko razumevanje risanih junakov in uvid v otroško doživljanje sveta je čutiti iz sleherne izgovorjene besede. Živost njune interpretacije skupaj z bogato in večplastno uporabo glasu obema junakoma vdahneta občutljivost, pristnost in sorodnost. Maša Derganc Veselko in Polona Juh sta se izkazali tudi pri sproščenem podajanju zelo prefinjenega jezika ter širokega spektra pomenskih in čustvenih odtenkov.

Nagrada Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralki Ivanki Mežan je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank.

Ta nagrada je priznanje odličnosti Ivanke Mežan in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi.

Ivanka Mežan je svojo igralsko pot začela kot sedemnajstletna partizanka, ko je leta 1944 prvič stopila na oder Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Igrala je v delih Vitomila Zupana, Mateja Bora, Molièra in Antona Tomaža Linharta. Že takrat se je pokazala njena neuklonljiva vera v obstoj naroda s pomočjo umetnosti. Nikjer na svetu se noben narod ne more pohvaliti, da je imel sredi vojne delujoče gledališče. Slovenci se lahko! Tudi po zaslugi igralke Ivanke Mežan.

Po vrnitvi iz partizanov se je vpisala na takratno Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani (današnji UL AGRFT). Od leta 1945 do upokojitve leta 1979 je na odru ljubljanske Drame ustvarila več kot sto vlog slovenskih in tujih avtorjev. Po upokojitvi njen igralski ogenj ni ugasnil, ustvarila je nepozabne vloge v delih Čehova, Dostojevskega, Pinterja, Šelige … Občudovali smo jo na vseh slovenskih odrih. Njen glas je obogatil številne radijske igre in večere umetniške besede.

Biser Ivankinega ustvarjanja pa je njena filmska igra.

Kdo se ne spominja vloge Maruše v filmu Cvetje v jeseni Matjaža Klopčiča iz leta 1973? Takrat se nam je usedla v srca in tam ostala. Z vlogo Maruše je suvereno vstopila v filmski svet in vse odtlej sta njen obraz in igralska občutljivost obogatila 33 slovenskih filmov. Poleg prepričljivih junakinj v celovečernih in kratkih filmih je ustvarila še okoli 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in nadaljevankah. Nazadnje v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Občinstvo ima Ivanko Mežan rado.

Pomembnejše mesto v njenem filmskem opusu zavzemajo še: vloga Roze v filmu Let mrtve ptice (1973), Ane v drami Pustota (1982), tu so še filmi Vrnitev, Nasvidenje v naslednji vojni, Deseti brat, Veselo gostivanje, Instalacija ljubezni, Panika, Kam, Potenje morskega ježka, Kar ostane, Vrzel …

Očarala nas je z vlogo Shirley v filmu Ljubljana je ljubljena (2005), kot Ivanka v filmu Deklica in drevo (2012) in še v dokumentarnih filmih, kjer nas prevzame zgolj s svojo avtentično osebnostjo: Mežanka, gospa Ivanka, Rada sem srečna.

V neizbrisnem spominu ostaja Ivankina vloga v filmu Mihe Knifica Vztrajanje (2015), za katero je prejela nagrado vesna za stransko vlogo. Trpka, pretresljiva stvaritev!

Za svoje delo je poleg že omenjene vesne prejela še nagrado glavnega mesta Ljubljana, filmsko nagrado bert Društva slovenskih režiserjev, Borštnikov prstan za življenjsko delo, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado. Ob vseh častivrednih in zasluženih nagradah pa je treba povedati, da ima Ivanka največ občudovalcev med občinstvom. Ona je preprosto – naša. To je neizpodbitno in pomembno dejstvo.

Ivanka Mežan je kljub častitljivi starosti po duši mlada. Še vedno je dejavna soustvarjalka slovenskega filma, odlično se ujame z mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev. Poleg tega je bila in je še vedno radovedna in pozorna gledalka, ki že s svojo navzočnostjo in dobronamernostjo spodbuja filmske umetnike vseh generacij k pogumnemu, iskrenemu in neustavljivemu delu. Njen vitalizem in iskrenost sta spodbudna in vsem za zgled.

S svojo ljubeznijo do filma in vseh vrst umetnosti ter s pozitivnim vplivom na ljudi je h kulturi naroda prispevala velikanski delež. Njene igralske stvaritve so s človeško toplino in etično čistostjo zaznamovale filmski svet.

Igralka Ivanka Mežan je s svojim 80-letnim umetniškim delom na področju filma ustvarila neprecenljivo vrednoto za vse ljudi, ki so in bodo v njeni igri našli sočloveka. Umetnico, ki izpoveduje resnico s srčno dobroto, umetnico, ki ceni svobodo in premore neomajno vero v moč umetnosti.

Ljuba Ivanka, filmarji smo ponosni nate!

utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 24. 5. 2024

Gregor Bušić – Buši je človek z velikim srcem in tako tudi opravlja svoje delo. To traja od jutra, ko zaspano igralko ali igralca pobere pred vhodnimi vrati in ju odpelje na kraj snemanja, medtem po poti še vpraša, ali mogoče želita kavo, čaj, sok, vodo, sendvič, kosmiče, kekse, kaj toplega, kaj hladnega, ter medtem že sega z roko v hladilno torbo, kjer ima vse to že pripravljeno in za vsakogar točno ve, kaj jé in pije, katere cigarete kadi ter še marsikaj, in tako vse do večera. Svoje delo opravlja vrhunsko in z nasmeškom na obrazu.

Gregor je več kot samo voznik na snemanjih ali vodja snemanj ali človek, ki skrbi za ekipo in logistiko oz. craft. Gregor je očem nevidni posel filma v eni osebi. Buši je najprej človek z veliko potrpljenja, izjemno obzirnostjo in sposoben prilagoditev na nenavadne okoliščine, ki jih snemanja vedno prinašajo s seboj, hkrati pa zabaven in osupljivo zanimiv sogovornik, zato vožnje z njim vedno minejo v dobrem razpoloženju. Ko so premiki na lokacije opravljeni, ostanejo vedno še dve ali tri nedorečene iztočnice, tako da se človek že vnaprej veseli naslednjega potovanja z njim.

Gregor je zares močan motor na snemanjih: začne prvi, konča zadnji, je neverjetno empatičen in nevsiljiv, daje občutek, da rad dela to, kar dela, in to dela zelo dobro.

Snemanja so marsikdaj zelo stresna, zato je še posebej pomembno, da je zraven človek, ki to razume, ki zna vse dobro uravnotežiti in sprostiti ozračje ter mnogokrat pomeni tisto zavetje oziroma glas razuma, ki umiri zadevo, najde praktično rešitev včasih prenapihnjenih težav in vedno premore spodbudno besedo.

Gregor, igralke in igralci ti vzklikamo, da si neprecenljiv, prekrasen sodelavec ter da tvoje ime v ekipi vedno pomeni dobro znamenje in dodano vrednost pri projektu.

Ostani svoj, takšen si najboljši.

utemeljitev napisal Jurij Drevenšek

Diana Kolenc s sugestivnim pogledom in minimalnimi igralskimi sredstvi polnokrvno utelesi vlogo reševalke Lare. Njena junakinja izžareva vse od trdnosti in moči na začetku prek krhkosti, ranljivosti in skrbi do hude stiske in prevpraševanja krivde na koncu filmske pripovedi. S poglobljenim razumevanjem notranjega sveta junakinje, postopnim stopnjevanjem čustvenih stanj, ki se nam razkrivajo zgolj s pogledi, drobnimi subtilnimi gestami in tonom glasu, nas brezkompromisno potegne globoko v človeško ranjeno notranjost in izoblikuje izjemno in pretresljivo igralsko stvaritev.

Timon Šturbej z izčiščenostjo svoje igralske prezence in izostrenim občutkom za značaje junakov, ki jih upodablja, gledalca tako prepriča, da ta pozabi, da spremlja igro. Igralčeva neverjetna sposobnost za verizem nas ves čas potiska bolj v vlogo voajerja kot v vlogo gledalca. Značajsko raznovrstne vloge – od čistega, malodane otroško nedolžnega Tomaža do skoraj psihotičnega Jackieja – Timon Šturbej upodablja enako prepričljivo in mojstrsko. Kljub minimalizmu njegovega izraza gledalcu ne uide noben čustveni preobrat ali misel njegovih junakov. V vseh stvaritvah v zadnjih treh letih nam ponuja kompleksno razdelane in energijsko bogate vloge, ki vse pričajo o njegovi izjemni igralski kakovosti in o tem, da na platnu oziroma zaslonu spremljamo človeka, ne vloge.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Bienalno nagrado častni LOK

za izjemen opus plesnega ustvarjanja s prepoznavno poetiko in plesnim mojstrstvom na filmskem in avdiovizualnem področju prejme plesalec, koreograf, pedagog in umetniški vodja Iztok Kovač.

Avtorsko sodelovanje plesalca in koreografa Iztoka Kovača in filmskega režiserja Saša Podgorška v slovensko filmsko zgodovino ne prispeva le vrste filmskih dokumentov sodobnega plesa, temveč dobesedno vzpostavlja nov žanr: plesni film.

V spomin gledalcev sta za vedno zavrtala vprašanja, kako je plezati na vrh dimnika – in tam plesati (Vrtoglavi ptič), kako je plesati na vertikalni steni (Dom svobode), kako se je izviti iz rudarskega rova (Kaj boš počel, ko prideš ven od tod?). Na ta vprašanja Kovač odgovarja z nepozabnimi, ikoničnimi odgovori, kot je vrtoglava stoja na eni nogi z v krila odročenimi rokami prav na vrhu trboveljskega dimnika (Vrtoglavi ptič), strig z nogami v zrak odrinjenega telesa na navpični steni (Dom svobode) ali smrtno hladno (izo)gibanje plešočih teles med nihajočimi posodami rudarske garderobe (Vašhava).

Kovač spodnaša gotovost telesa – in plesa! – na dveh ravneh:

• z arbitrarnostjo zaporedja potez, ki jo najbolje uteleša naključnost meta kock v Domu svobode, spodnaša samoumevnost vnaprejšnjega programa in vnaša v akcijo moment logične negotovosti; • obenem pa z nenehnim izzivanjem gravitacije spodnaša samoumevnost običajnih razsežnosti in vnaša v gledalčevo percepcijo moment fizične nevarnosti.

Kar se godi vmes, med moteno percepcijo in obotavljajočo se akcijo, je rojstvo afekcije. Iskren ponos, pričakovanje tveganja, čarni strah … vse to so čustva, ki se pri Podgoršku in Kovaču izvijejo iz telesa, spolzijo po koži, zablesknejo v očeh, zatresejo sliko. Zato praviloma pretresejo oči in duha.

Sekcija plesnih ustvarjalcev Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev zato Iztoku Kovaču podeljuje bienalno nagrado častni LOK.

Stojan Pelko

NAGRADO GLAS RISANKE prejme Jurij Zrnec za vlogo Debelega Miška v kratkem animiranem filmu Timona Ledra Mišja hiša, Konrada v seriji V Goščavi, Meda v serijah Slastne medvedje zgodbe in Slastni medvedji recepti ter za vloge Berta, Psa, Hermana, Sandija in Denisa v risankah Kvartet rogov.

Jurij Zrnec v vlogi Debelega Miška navduši z bogato interpretacijo, saj gledalca skoraj brez besed, zgolj z medmeti in izmišljeno latovščino, mojstrsko vodi skozi najrazličnejša čustvena stanja, ta pa obogati z duhovitimi in virtuoznimi glasovnimi poigravanji, kakor zna le on. Konrad v njegovi polnokrvni interpretaciji zaživi kot živahen, dobrodušen junak, vse skupaj pa je popestreno s številnimi songi. Medo v serijah Slastne medvedje zgodbe in Slastni medvedji recepti prepriča s svojo preprostostjo in toplino, ki sta potrebni, da gledalca pridobi na svojo stran, v risankah Kvartet rogov pa pride do izraza Jurijev široki interpretativni spekter, saj hkrati upodobi več vlog, kar je za interpreta vedno svojevrsten izziv. Jurij ga je opravil z odliko. Zmožnost interpretacije različnih značajev, suvereni šarm in vsestranskost, ki jih virtuozno nadgrajuje z izrazitim občutkom za ritem in humor, se kažejo tudi na področju sinhronizacije. Igralska nagrada glas risanke je zato priznanje Juriju Zrnecu za njegov izjemni talent in predanost vsem vlogam ter hkrati zahvala za njegov nepozabni prispevek na področju sinhronizacije pri nas.

Špela Rozin je igralka, ki se lahko pohvali z zavidljivo igralsko kariero. Po številu filmov, v katerih je nastopila, se uvršča v sam vrh v slovenskem prostoru. Večino svoje igralske kariere je ustvarila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v tujini, kar njenim dosežkom doda samo še večji lesk. Špela Rozin je ena izmed redkih slovenskih igralk, ki je v svoji karieri pustila velik pečat tudi v tedanjem širšem jugoslovanskem prostoru in sodelovala z največjimi filmskimi ustvarjalci tistega časa. Svojo igralsko živost, radoživost in radovednost je ohranila vse do danes, zato jo pri svojih projektih še vedno radi angažirajo tako režiserji mlajše kot starejše generacije. Njeno filmsko ustvarjanje je torej še vedno živo. V letu 2018 je prejela nagrado bert Društva slovenskih režiserk in režiserjev za življenjsko delo. Špela Rozin predstavlja izjemno avtoriteto na področju filmske igre, pri čemer je njen opus osupljivo obsežen. Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev ji zato podeljuje nagrado Ita Rina za življenjsko delo.

Ko se Boris Cavazza pojavi na filmskem platnu ali na televizijskem zaslonu, se zdi, kot da se iluzija fikcije razblini. Kakor da bi s svojo silovito prezenco zabrisal ločnico med filmom in življenjem. Njegov izjemni smisel za komično in hkrati sposobnost pretanjenega preigravanja kompleksnega spektra čustev ga uvrščata v sam vrh med slovenskimi filmskimi igralci. V vseh njegovih stvaritvah je moč prepoznati strast in obenem ranljivost, ki se ne boji teže življenja. Prav zato so njegovi junaki enako živi tudi še desetletja po tistem, ko so bili ustvarjeni. In zato tudi ne preseneča, da je Boris Cavazza še danes zvezda stalnica v slovenski filmski produkciji. Svojo ljubezen do filma je v letih, ko je predaval dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, strastno prenašal na svoje študente. Rad je poudarjal, da se igra zgodi v trenutkih tišine med eno in drugo repliko. Njegove tišine so vedno žive in glasne. Bobnijo od življenja. In delujejo kot igla na kompasu, ki se vztrajno obrača proti severu. Proti točki, ki ne prenese sprenevedanja. Prejel je že Badjurovo nagrada za vrhunske dosežke na filmskem področju (1986), pa viktorja (2012) in berta (2017) za življenjsko delo. Prispevek Borisa Cavazze k slovenskemu in tujemu filmu je tako obsežen in kakovosten, da mu Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje igralsko nagrado Ita Rina za življenjsko delo.

Ko se zbere velika skupina igralk in začne navdušeno razmišljati o idejah, načrtih za prihodnost ter obsežnih in zelo ambicioznih projektih, kot je recimo filmski festival KRAFFT, se med njimi ob vsem navdušenju nihče ne vpraša, kako vse to izpeljati. Ker se ljudje radi učimo na napakah, vprašanje pa je, koliko se naučimo, smo v društvu DSI dokaj hitro ugotovili, da pri uresničevanju vseh ciljev in načrtov potrebujemo sistematičnejši pristop. Bolj po naključju kot po resnem razmisleku – a večina dobrih prijateljstev se zgodi po naključju – se je zgodilo, da so se naše poti križale z Ano Lampret. Delovanje društva je z njo dobilo izjemen zagon, k čemur je pripomoglo predvsem to, da nas je neprestano opozarjala, kaj vse naš še čaka, kakšni so roki in kaj bi bilo smiselno najprej narediti. Predvsem pa je na svoja ramena prevzela levji delež administrativnega in organizacijskega dela pri društvu in postala njegov nepogrešljivi člen. V štirih letih sodelovanja se je izzivov in zadolžitev vedno lotevala z dobro voljo, toplo in razumevajočo energijo ter predvsem z neverjetno potrpežljivostjo in vztrajnostjo, brez katere pri delu z igralci ne gre. Brez Ane Lampret Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev danes ne bi bilo to, kar je, zato ji društvo za njen prispevek podeljuje priznanje kontraplan.

Tina Vrbnjak z izjemno mehkobo, ki predira racionalno podstat njenega lika, ter s svojima naravnostjo in prikupnostjo opravi z vsemi stereotipi in poskrbi, da se njena Klavdija Jaklič prelevi v aktivno, močno in samosvojo junakinjo priljubljene serije. To pa je moč doseči le z izjemno disciplino, pravo mero in preciznostjo pri interpretaciji. Pokaže tudi odlično razumevanje svojega poklica skozi zastavljeni format, saj je poleg sijajnih dramatičnih momentov v seriji svoj nastop obogatila še z izjemnimi komičnimi vložki, ki vnašajo še dodatno lahkotnost in živost. Zato ji Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

Jure Henigman večplastnost in kompleksnost značaja Sama Demšarja, neutrudnega, nekonvencionalnega, a srčnega profesorja, oblikuje suvereno in brezpogojno. Premišljeno, natančno ter z izjemnim občutkom, sproščeno in zabavno, a vseeno resno in odgovorno, izriše vse profesorjeve čustvene zasuke. Prav zato lahko gledalec njegovega junaka sprejme kot celovitega človeka z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi vred. Jure Henigman je s svojo igralsko koncentracijo, energičnostjo in prepričljivostjo nedvomno motor serije Gospod profesor, ki se je prikupila vsem generacijam gledalcev. Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev mu zato podeljuje letošnjo nagrado veliki plan.

Ponavadi o ansambelski igri govorimo v gledališču, v zgodovini filma pa se ni velikokrat zgodilo, da je bila v ospredju prav ta, saj filmsko igro najpogosteje determinirajo glavne, stranske ali manjše vloge. Film Orkester premore obsežno igralsko zasedbo, a za nobeno izmed vlog ne moremo reči, da je glavna ali stranska, bolj ali manj izstopajoča. Filmu Orkester daje pečat prav homogena zasedba, ki ustvari avtentičnost okolja, saj vsak njen član, ne glede na obseg svoje vloge, doda pomemben in nepozaben košček v ta mozaik. Pristop in pravo mero je čutiti prav med vsemi soigralci, ki so povezani v prepričljivo celoto. Člani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki so nastopili v celovečernem filmu Orkester, zato za svojo ansambelsko igro prejemejo letošnjo nagrado veliki plan.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Za vlogo Bučka v sinhronizirani risani seriji Šola za pošasti.

Podeljuje SPU - Sekcija plesnih ustvarjalcev

Nagrado prejmejo ustvarjalci filma.

Priznanje kontraplan za zaslužno filmsko sodelavko, ki je s svojim delom pripomogla k odličnosti igralk in igralcev v avdiovizualni produkciji, prejme kreatorka maske Mojca Gorogranc Petrushevska.

Za najboljše igralske stvaritve za dveletno ustvarjalno obdobje, za vlogo Sebastijana v nadaljevanki V imenu ljudstva.

Za najboljše igralske stvaritve za dveletno ustvarjalno obdobje, za vlogo Nike Glavan v nadaljevanki V imenu ljudstva.