Vse, kar sem kadarkoli želela slišati

Za vizualno identiteto in introspektivno pripovedovanje. Ema Paš v filmu gradi intimno, poetično iskanje lastnega »jaza«, v katerem resničnost in domišljija ne ostajata ločeni, temveč se neopazno prepletata. Z uporabo kolažne pripovedne strukture avtorica ustvarja svet, ki hkrati pripada tako notranji kot javni sferi – svet, v katerem introspekcija postane dejanje upora, domišljija pa sredstvo za odkrivanje samega sebe. Film odlikujeta natančen občutek za ritem in sposobnost povezovanja drobcev vsakdanjega življenja v skladno poetično celoto.