Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja — Ivan Cankar

Glavni lik v celovečernem dokumentarnem filmu je Ivan Cankar, naš prvi profesionalni pisatelj. Javni intelektualec, ki ni nikoli tiho. Rad se prepira, zmerja, pljuva, četudi po svojih ljudeh. Največkrat upravičeno, ker so etično vprašljivi. Večni upornik, večno v dolgovih, večno brez denarja, ki si ga kar naprej sposoja, moleduje za honorarje, največkrat za knjigo, ki je še ni napisal. Da bi prišel do njega, prodaja svoje risbe in rokopise. Nemalo denarja požene po grlu. In tukaj so še njegove ženske, fiktivne in resnične. V literaturi jih povzdiguje, v življenju zaničuje. Od njih beži, kot beži od odgovornosti. Odgovoren je samo za svoje fiktivne like. Umetnik pač. Tako kot Kurent, mitološko bitje - glasbenik, ki proda dušo hudiču - kar po smrti postane tudi Cankar. Mit. Cankar že za življenja velja za vrhunskega umetnika, kar je tudi Kurent – kadarkoli se oglasi njun genij, so ljudje očarani. Pa tudi zgroženi, sploh, ko se streznijo. Cankar Kurenta napiše v Sarajevu, komaj nekaj let pred atentatom na prestolonaslednika habsburške monarhije. Kurentova usoda, usoda umetnika nasploh - preganjanega, zaničevanega, nerazumljenega, podobno, kot je to danes -, preganja Cankarja vse življenje. To se simbolično konča z razpadom Avstro-Ogrske in ustanovitvijo Jugoslavije. Doleti ga smrt nevredna velikega pisatelja. Začne se mit o Cankarju.