Spomin na jesenske meglice Napovedano

Zgodba projekta Spomin na jesenske meglice (Sončni mrk) pripoveduje o Ljutomerčanki Katarini. Smrt njene matere v nesreči je močno zaznamovala tako njo kot njeno družino, čeprav sta od nje minili že dve desetletji. Gre za pripoved, ki je trdno umeščena v prostor in čas, v prleške kraje in med tamkajšnje ljudi ter je v tem smislu relevantna za naš prostor. Ker obravnava zgodbe tamkajšnjih ljudi, njihova vsakdanja življenja in popolnoma človeške strahove in želje, je v tem smislu tudi univerzalna, poleg tega pa to počne skozi prizmo magičnega realizma in mitološkosti, kar daje projektu nekaj posebnega z izvirno zasnovo. Ne glede na to, pa se scenarij bolj kot na elemente filmskega opira na goste, ekspozicijske, neživljenjske dialoge in na neprepričljivo napisane like, denimo, lik očeta Ivana, ki po ženini smrti doživlja neke vrste demenco, kar deluje precej pavšalno. Tudi strukturno in dramaturško se nekateri elementi zdijo vsiljeni zavoljo klasične pripovedi – npr. maturantski ples. Komisija meni, da bi scenarij namesto tega moral bolj poudariti mitološke, magično-realistične in predvsem vizualne elemente filma. Iz priloženih dokumentov je razvidno, da je film Spomin na jesenske meglice lahko postane vizualno dodelan, atmosferski film z zelo izrazito avtorsko noto. Za tak film je pričakovati, da bo imel velik mednarodni potencial.

SL: Znesek se deli med več odobrenih projektov prijavitelja.
EN: Amount distributed among miltiple projects by the applicant.

Vsebinski načrt kot tematiko predstavi položaj ženske v patriarhalnem svetu, vendar jo scenarij le vkomponira v zgodbo širših razsežnosti. Govori o prekmurski pokrajini in o njeni melanholiji, zato je močna osnova za kvaliteten atmosferski film z izdelano vizualno podobo. Scenarij znotraj tega tematskega okvirja govori tudi o univerzalnih temah: o smrti, o človekovi moči, o tem, kako narava oziroma pokrajina določa tudi človekovo naravo. Struktura je narativno konsistentna, scenarista pa se zavedata, do katere mere in v kateri smeri naj še razjasnita nekatera nasprotja in kako bi dopolnila oblikovanje likov, da bi bila dramaturgija jasna in filmska pripoved, ki sicer izhaja iz literarno odmevnega dela, trdnejša. Tako bosta najbrž našla tudi rešitev za zdaj še nedodelan konec izjemno avtentičnega, melanholičnega, subtilnega filma. Film s tako močno, filmično podobo in z bogato tematiko lahko nagovori hkrati sodobnega človeka in občečloveško v njem v slovenskem in mednarodnem prostoru.