Ko sem se pogledala navzdol

Film nas popelje skozi delovni dan protagonistk – tovarniških delavk. Njihovo osnovno orodje je telo, pripravljeno za izvajanje težkih fizičnih del. Vsak dan znova se odvija ista zgodba, isti obrazi, isti prostori in isto delo. Monotonost jih ubija in pušča same. Vse bolj so utesnjene in išče se rešilna bilka, izhod, pobeg. Ko se pojavi prva priložnost, jo zgrabijo z obema rokama. Pot jih vodi navzgor, stran od teže in bremena, v prostore, kjer vladajo drugačni zakoni fizike. Plešejo, plavajo in lebdijo v zraku, kjer z veščinami sodobnega cirkusa (ples na svilenih trakovih) izvajajo usklajene in dinamične koreografije. Delavsko okolje z industrijsko ikonografijo nam pričara težo napornega vsakdana, medtem, ko nam dogajanje v zraku ponudi vpogled na drugo stran, lahkotno in breztežno.