Fačuk

Fačuk je film o moji družinski dediščini, občutku nepripadnosti in nepopolnosti, o težkem življenju na podeželju, ki s svojimi zastarelimi prepričanji ne pušča brazgotin le na kmečkih rokah, ampak tudi na psihi. Odraščala sem v Podravini, obdana s podobami naivnega slikarstva, ki so mi kot otroku vzbujale strah. Podobne občutke je porajala tudi beseda fačuk – kajkavski slabšalni izraz za nezakonskega otroka. Ni mi bilo jasno, kako lahko nedolžen novorojen otrok nosi kakršno koli breme. Prav tako ne, kako je lahko moja prababica zapustila svojega otroka (mojega dedka). Skozi film poskušam razumeti perspektivo ženske, ki jo stigmatizira zunajzakonska nosečnost. Od samega začetka sem vedela, da bo vizualno podobo navdahnilo podravsko naivno slikarstvo. Med raziskovanjem sem naletela na sliko Jama avtorja Mije Kovačića in v njej zaznala notranje trpljenje glavne junakinje. Nato so se slike začele prepletati s scenarijem in graditi notranji svet čustev in travm. Podobo filma je ustvaril sodobni hrvaški slikar Stipan Tadić. Kolažna animacija z omejenim in togim gibanjem ter trdo in nenadno obrazno mimiko je bila uporabljena z namenom, da prispeva k ostri atmosferi filma.