Bogovi so se zmotili V predpripravah

Avtor in režiser v osebno izpovednem dokumentarcu prikaže subjektivno vizuro širšega družbenega dogajanja in časa, ki sta ga zaznamovali njegova stara mama in njena hči, avtorjeva mama. Obe sta bili aktivistki, obe je avtor spremljal kot otrok. Doživljal je njuno brezkompromisnost in predanost boju - stare mame med drugo svetovno vojno, mame pa med študentskimi demonstracijami in med vojno v Sarajevu. Emocionalna dimenzija in subjektivni pogled nasproti toku žive zgodovine ustvarjata najmočnejšo pripovedno os. Okrog nje se gibljejo dejstva, umeščanje in kontekstualiziranje različnih relevantnih tem - poleg aktivizma še široko polje vprašanj ženskega angažmaja v družbi, materinstva, funkcije žensk v družini, posredna kritika ravnanja vsakokratnih zmagovalcev v boju, odpira pa največje vprašanje o smislu popolne predanosti in idealizma v boju za pravično stvar. Projekt je izviren zaradi poguma ustvarjalca, da odpre svojo družinsko zgodbo, da jo na svojski način umešča v družbeni kontekst, da ji sledi tako, kot je z odraščanjem vse bolj dojemal dejanja svojih ženskih prednic, da pa je sposoben hkrati ustvarjati distanco do tega in si upa odpreti vprašanja o družbeno intrigantnih temah iz obdobja slovenske in mednarodne zgodovine na daljici med Berlinom in Sarajevom in skupni geografski in tematski točki - Ljubljani. Film bo gotovo privlačen za večino slovenskega in mednarodnega kulturnega prostora.

Jakob Krese v svojem esejistično avtobiografskem filmu raziskuje odnose znotraj treh generacij. Na poetičen način odpira vrata medgeneracijskim nerazčiščenim zgodbam: zgodba babice partizanke, ki ji je druga svetovna vojna oblikovala osebnost, zgodba mame iz generacije hipijev, ki je pobegnila iz Jugoslavije v Nemčijo z otroki tik preden je Slovenija razglasila neodvisnost, ob tem raziskuje mamin aktivističen odnos do balkanske vojne s perspektive slovenskega sina, ki živi v Berlinu. Avtor poskuša ustvariti s pomočjo arhivov in svojih posnetkov kreativen, poetičen dokumentarec, ki odpira zgodbo močnih žensk, a hkrati ponudi gledalcu svoj pogled na vojno, revolucijo, vlogo in odsotnost religije... Ključno v razvoju je najti primeren voice over in dovolj dobro zgraditi strukturo zgodbe da bo zdržala želeno dolžino filma, ki temelji predvsem na uporabi arhiva in abstraktnih, poetičnih posnetkih danes. Izviren način uporabe arhiva, a pomislek glede interpretacije off glasov, saj lahko hitro postanejo "preveč zaigrani", kar bi delovalo v škodo filmu. Avtorsko stališče je izvirno, ustvarjalno, nekaj kar je v dokumentarnih filmih velikokrat spregledano. A odpira se vprašanje dolžine. Ali lahko gledalec zdrži pozornost dolgometražnega filma samo skozi uporabo arhiva in abstraktnih, poetičnih posnetkov danes ter z uporabo treh različnih off glasov (stara mama, mama, sin)? Izredno pomembno je, da se čimprej v filmu vzpostavi jasna struktura, ki vodi gledalca, da razume film in se ob gledanju ne sprašuje o strukturi, o različnih off-ih, saj le tako lahko publika spremlja zgodbo ter se ji posveti... V kolikor bo avtorju to uspelo, bo to film z močnim, jasnim avtorskim pristopom.
Film na inovativen način skozi zgodbo treh generacij raziskuje vprašanje identitete, pripadanja, vzgoje, načina življenja skozi različna časovna obdobja (od 2 sv. vojne do razpada Jugoslavije in vse do danes), kar bi bilo lahko zanimivo tako za domači kot tudi trg.