BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.
V znamenju prihajajočega festivala Dokudoc, se bosta prva dva DOKgodka sezone zvrstina zaporedno med 12. in 25. septembrom. Izbor obeh programov in spremljajoča besedila so bila pripravljena pod okriljem Dokudoc.
25. DOKgodek bo prvič v zgodovini festivala DOKUDOC predstavil obsežnejšo retrospektivo nagrajenke Dokumentarno ime 2022, Nadje Velušček.
Nadja Velušček je avtorica številnih dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje v različnih jezikih spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli videna preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Nadja s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.
Za ogled bodo na voljo filmi:
Vžgano v spominih, rež. Anja Medved, Nadja Velušček, 68', Slovenija, 2017
Trenutek reke, rež. Anja Medved, Nadja Velušček, 63', Slovenija, 2010
Sešivalnica spomina, rež. Anja Medved, Nadja Velušček, 47', Slovenija, 2006
Mesto na travniku, rež. Anja Medved, Nadja Velušček, 63', Slovenija, 2004
Niso letele ptice, 43', Slovenija, 1999
Moja meja (spletni ogled bo mogoč med 20. in 25. septembrom), rež. Anja Medved, Nadja Velušček, 50', Italija, 2002
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Nadjo Velušček fascinira govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.
Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico in odraščala skupaj z njo . Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala celovito, drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati ti dve zelo različni mesti, ki pa si delita isti prostor in osvetljevati njune zgodbe iz preteklosti skozi filmski medij.
»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo , čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne,ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje«
Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih vzpodbujala zanimanje za svet z druge stani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere. Režirala je eksperimentalne mladinske predstave in dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skora tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina- poklon viziji do dokumentarnih filmov.
S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tu od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.
Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma MOJA MEJA iz leta 2002.
Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.
»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
