Skozi moje oči

Dokumentarno igrani film o prezrtem slovenskem umetniku, slikarju in fotografu Venu Pilonu, ki je večino svojega življenja preživel v Parizu, odlikuje režiserjeva podrobna raziskava umetnikovega življenja in dela ter študiozna priprava lokacij. Zgodovinsko dokumentarni portret Pilona kot fotografa in svetovljana, ki se je v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja družil s pariškimi avantgardisti, danes svetovno znanimi imeni moderne umetnosti, se sprašuje po razlogih Pilonovega zdrsa v obskurnost. Pilonova zanimiva osebnost in biografija skupaj z bogatim arhivskim gradivom ponuja več kot faktično dokumentaristični biografski film z relevantno kulturno temo nacionalnega pomena. Mnogo njegovih fotografij je najdenih šele v zadnjem desetletju, razstava Evropa stoletje avantgarde 1994 v Bonnu pa ga postavi ob bok pomembnim evropskim fotografom, kar kaže na univerzalnost in relevantnost teme, ob tem da beležimo 100 let od Pilonovega začetka ustvarjanja in 50 let od njegove vrnitve iz tujine.
Rekonstrukcija Pilonovega življenja poteka skozi igrane sekvence, ki od 1914-1925 v rodni Ajdovščini ujamejo njegova burna mladostna leta znotraj ognjevitega goriškega kroga (Stano Kosovel, Marij Kogoj, Spazzapan Spasal, Avgust Černigoj), ter njegovo koloraturno krajinarsko slikarsko obdobje in odnos do družine, obdobje od 1925 do 1950 v Parizu pa znotraj boheme, saj Pilonovo fotografsko dokumentarno beleženje vrveža Pariza sredi preloma stoletja vsebuje portretiranje najpomembnejših umetnikov Ecole de Paris. Narativna zgodba je pripovedovana skozi Pilonove oči skozi arhivski material slike in predvsem fotografije, režijska vizija pa obljublja filmsko atmosfero in pokrajino, posneto predvsem v naravni svetlobi z dolgimi jutranjimi in večernimi sencami v totalih, s čimer se režiser želi vizualno približati slikarju in fotografu.