BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Po hudi bolezni je umrl tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič. Decembra je praznoval 62 let.
Iz režije je diplomiral na zagrebški akademiji, zatem pa režiral tako v slovenskih kot v italijanskih gledališčih. Med letoma 1991 in 1994 je bil umetniški vodja SNG Nova Gorica, kasneje, med letoma 1999 in 2003 ter 2005 in 2009, pa je bil umetniški vodja in ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Za svoje gledališko in filmsko ustvarjanje je prejel več nagrad, prav tako za svoje romane. Za roman Balerina, balerina (1997) je prejel tržaško nagrado vstajenje in bil finalist za nagrado kresnik.
Na filmskem področju je že med študijem v Zagrebu posnel dva kratka filma. Leta 1985 je za Viba film napisal in režiral kratki igrani film Starati se nežno.
Leta 2016 je v produkciji Arsmedia in s podporo Slovenskega filmskega centra posnel svoj celovečerni prvenec Komedija solz, ki skozi zgodbo zagrenjenega starca Alberta (Ivo Barišič) in Istranke Ide (Marjuta Slamič), ki ga dvakrat na teden obišče, da mu pospravi, skuha in da ga umije, z bridkim humorjem postavlja zrcalo sodobni družbi, razjedeni od sovraštva, rasizma in ksenofobije. O nastajanju filma je Marko Sosič leta 2017 v intervjuju za časnik Delo povedal:
»Scenarij za Komedijo solz je začel nastajati že leta 2011, ko sem pisal roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in v njem oblikoval lik protagonistovega očeta. Osnovne motive filma, odsotnost empatije, netoleranco, rasizem in fašistoidnost, prinaša ta lik že v romanu, razlogi njegovih značajskih 'razsežnosti' pa so v filmu zaznamovani še z nerešenimi družinskimi razmerji. Vprašanja, ki jih razvijam v filmu, se močno navezujejo na mojo osebno izkušnjo s časom vojne v nekdanji Jugoslaviji, so pa predvsem blizu moji refleksiji o sedanjem družbenem ozračju, ko izpraznjenost človekovega duha manipulirajo populizmi vseh vrst in postavljajo nove, vse višje zidove med narodi in ljudmi. Po moji osebni izkušnji sem izbral tudi drugi, ženski lik, saj me vprašanje dostojanstva služkinj in negovalk, ki prihajajo v Trst, pogosto ksenofobno mesto ostarelih ljudi, že dolgo nagovarja.«
Leta 2019 je za RTV Slovenija napisal scenarij in režiral dokumentarni igrani portret Karmela, ki tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, ene izmed sestra pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Prek njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje.
Marko Sosič je opazoval življenje na tej in oni strani meje, ob tem pa ostajal pokončen v svojem prepričanju, da družba na prepihu lahko napreduje samo z odprtostjo misli in duha. Ob tem pa je v svojih nastopih ostro obsojal izrabljanje zgodovinskih dogodkov za politične manipulacije:
»To, kar nas deli, so še vedno ideologije in fige v žepu, nekateri skrajneži vidijo namreč še vedno samo povojne poboje in upravičujejo kolaboracijo s fašisti in kasneje nacisti z nekakšnim strahom pred komunizmom. In to je že tragikomično, ker ideologij naj bi že zdavnaj ne bilo več. Toda zgodovinski spomin ostaja, še posebno na Primorskem.«
Vir: Slovenski filmski center
