BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Francoski festival mednarodnega dokumentarnega filma FIPADOC predstavlja izbor najboljših filmov preteklega leta. Med enajsterico se je uvrstil tudi slovenski dokumentarec Petre Seliškar Telo. Festival, v slikovitem francoskem mestecu Biarritz ob Biskajskem zalivu, v tekmovalni program postavlja najboljše mednarodne dokumentarce, namenjene za kinematografsko distribucijo in predvajanje na televiziji ali drugih platformah, ki niso bili predvajani v Franciji.
Na FIPADOC bo francosko premiero doživel intimni dokumentarni portret bolezni, vztrajanja in prijateljstva Telo, ki ga je slovenska dokumentaristka Petra Seliškar posnela pod okriljem svoje produkcijske hiše Petra Pan film. Režiserka, ki se je na mednarodnih festivalih v preteklosti proslavila s filmi Moj narobe svet (2016) in Babice revolucije (2006), je v svojem novem intimnem video-dnevniku Telo dve desetletji spremljala bližnjo prijateljico Urško, ki se bori z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Urška, nekoč manekenka, zdaj profesionalna pianistka, se je v tem času soočala z nevsakdanjimi izzivi, pri tem pa nikoli ni izgubila neuklonljivega duha. Film združuje intimne pogovore, osebne arhive in impresionistične podobe, da bi se poglobil v skrivnosti človeškega telesa ter razkril moč umetnosti in prijateljstva.
Dokumentarec introspekcijsko raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha, je svetovno premiero dočakala na filmskem festivalu v Sarajevu. Na Festivalu slovenskega filma Portorož lani, kjer je Seliškarjeva prejela vesno za najboljši dokumentarni film, pa je žirija med drugim zapisala: »Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost.«
Režiserka, ki je med ustvarjanjem dejala, da jo je vodila želja, »da bi gledalec telesno začutil Urškino telo in to, kar čuti, njeno bolečino in negotovost,« je ob novici ob uvrstitvi na FIPADOC povedala: »Zelo sem vesela, da se je naš film Telo uvrstil v glavno selekcijo enega največjih dokumentarnih filmskih festivalov, med najboljših enajst filmov v letu 2023. To je velik uspeh za slovenski dokumentarni film. Želim si, da bo ta pomembna uvrstitev pomagala k redni distribuciji filma v Franciji.«
Film je dobro sprejela tudi kritiška javnost. Melita Zajc je v publikaciji Modern Times Review denimo film pohvalila z besedami, »Posebnost tega filma je, da je poln ljubezni in optimizma, to nikakor ni film o propadanju, temveč o tem, kako pomembno je, da iz življenja naredimo nekaj smiselnega. […] V svetu, kjer se večina ljudi preprosto prepušča negovanju čistega obstoja in zgolj videza, je ta film dragocen in aktualen opomin, da sam obstoj ni dovolj. To je film o tem, da je treba iz življenja potegniti najboljše, da je treba po svojih najboljših močeh pomagati ljudem okoli sebe in prispevati k svetu.«
Projekt, ki je nastajal kot večinsko slovenska in manjšinsko hrvaško-severno makedonska soprodukcija, so poleg avtorice, scenaristke, režiserke in producentke Petre Seliškar soustvarili še soproducenti Sara Ferro, Tamara Babun in Victor Ede, kot pridruženi producent, direktor fotografije Brand Ferro, skladatelj Vladimir Rakić, ki je poleg Vere Galešev poskrbel tudi za obdelavo zvoka ter montažerja Sashko Potter Micevski in Sandra Bastašić. Telo je v fazi razvoja podprl Eurimages, nastal pa je s finančno podporo Slovenskega filmskega centra. Na festivalu FIPADOC bo premierno prikazan jutri, s ponovitvijo 26. januarja.
Vir: Slovenski filmski center
