BAZA SLOVENSKIH FILMOV
7. septembra smo v Cankarjevem domu predstavili zbornik o slovenski kinematografiji z naslovom Zmeraj znova. Izšel je ob 30. obletnici Republike Slovenije, izdal pa ga je Slovenski filmski center, ob partnerstvu Slovenske kinoteke. Besedila so napisali priznani avtorji, kritiki in publicisti: Zdenko Vrdlovec, dr. Peter Stanković, Mateja Valentinčič, Špela Barlič in Ženja Leiler Kos, ki so bili tudi člani uredniškega odbora, ter Jasmina Šepetavc, dr. Andrej Šprah, Nerina T. Kocjančič, Miran Zupanič in Koen Van Daele. Urednica zbornika in avtorica enega od besedil je Nika Gričar.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je uvodoma povedala: »Zbornik med drugim ugotavlja, da je slovenski film zmeraj bolj gledan in mednarodno vedno bolj prepoznaven. Nadejamo se, da bo za razliko od preteklih treh desetletij, ko je film stal na obrobju slovenske kulturne politike, v naslednjih 30 letih filmska in avdiovizualna dejavnost postala prioriteta, ne samo za našo kulturno politiko, temveč tudi za gospodarsko politiko.« Urednica Nika Griča pa je dodala: »V Zborniku ne gre za popis filmov ali filmografijo, temveč za izbor avtorskih premislekov in pogledov na zadnjih 30 let slovenske kinematografije po letu 1991.«
Zbornik se tako sprašuje o žanru in resničnosti v slovenskem filmu, orisuje slovenski animirani film, odkriva ženske junakinje in režiserke v igranih celovečernih filmih, ukvarja se z nastajanjem in delovanjem produkcijskega sektorja, sprašuje se o lastni filmski identiteti, ugotavlja dejansko stanje slovenskega filma, podaja pomembnost arthouse filmov in Art kino mreže Slovenije, ponudi nepogrešljive statistične podatke ter kaže, kam smo se kot država vpisali na svetovni filmski zemljevid, kar sta med drugim v uvodniku zapisali Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, in Ženja Leiler Kos, direktorica Slovenske kinoteke.
Prvi poosamosvojitveni slovenski film je bil Babica gre na jug. Premierno je bil predvajan 17. decembra 1991 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Gre za režijski prvenec 28-letnega Vincija Vogue Anžlovarja. Film v marsičem simbolno označuje začetek samostojne slovenske kinematografije, ki se je morala hitro spopasti s prevzgojo, saj je bila prvo kulturno področje po osamosvojitvi, ki je doživelo korenite institucionalne oziroma sistemske spremembe. V vsem tem času se je slovenska kinematografija spopadala z različnimi težavami, nazadnje jo je prizadela pandemija, a kljub temu se ni vdala. Zelo pomenljivo je dejstvo, da je snemanje drugega celovečernega filma Vincija Vogue Anžlovarja Dedek gre na jug, ki naj bi potekalo v koronskem letu 2020, v celoti obstalo. Obstalo pa ni zaradi pandemije in ukrepov, povezanih z njo, temveč zaradi zaustavitve izplačil proračunskih sredstev za filmsko produkcijo. Snemanje »dedka« bo torej zaključeno točno 30 let po zaključku snemanja »babice«.
V tem času se je slovenska kinematografija spopadala z različnimi težavami in se zadnja tri desetletja na neki način ali na veliko načinov spoprijemala s podobnimi, včasih tudi istimi vprašanji, težavami in izzivi ter v tem smislu velikokrat začenjala od začetka. A vendarle je to – če malo parafraziramo slovenskega filozofa Slavoja Žižka – zmeraj znova storila bolje. Zbornik so predstavili člani uredniškega odbora in nekateri avtorji, med njimi Zdenko Vrdlovec, dr. Peter Stanković, Mateja Valentinčič, Špela Barlič, urednica zbornika Nika Gričar ter direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar in direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos. Zbornik bo po ceni 25 evrov mogoče kupiti v Slovenski kinoteki.
Nasvidenje v naslednji vojni – slavnostna premiera digitalno restavriranega filma
V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je sledila svečana premiera digitalno restavriranega filma Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je leta 1980 po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro posnel režiser Živojin Pavlović in ki po mnenju slovenskih filmskih kritikov in publicistov velja za enega najboljših slovenskih filmov. Gre za prvi slovenski igrani celovečerni film, ki dogajanja med drugo svetovno vojno pri nas ne prikazuje črno-belo, ampak v vsej njegovi kompleksnosti. Film je bil ob nastanku deležen ostrih napadov borčevskih organizacij, bil je povsem spregledan na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, kmalu po začetku javnega predvajanja za nekaj let umaknjen s sporeda, čez dve leti pa prikazan na caneskem filmskem festivalu, na katerem je bil sprejet zelo pozitivno. Na projekciji se nam je z ekipo pridružil glavni igralec Metod Pevec in se v pogovoru z Nado Vodušek spominjal snemanja pred več kot štiridesetimi leti. Prisotni so bili tudi nekateri drugi ustvarjalci filma in sodelujoči pri restavriranju filma. Zahteven projekt restavriranja filma je ob sodelovanju Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS in Slovenskega filmskega centra vodila in izpeljala Slovenska kinoteka. O pomembnosti reševanja filmske dediščine pred propadanjem in o problematiki restavriranja filmov v Sloveniji je spregovoril kratek film, ki ga je pripravila prizadevna kinotečna ekipa.
V uvodnem nagovoru je direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos med drugim poudarila, da se »tako kot naš tudi vsi drugi filmski arhivi po svetu soočajo z nezadržnim propadanjem filmskega in drugega avdiovizualnega arhivskega gradiva«, zato je izjemnega pomena, da čim prej sistemsko uredimo področje digitaliziranja in digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine. »V Filmografiji slovenskih celovečernih filmov 1931–2010 se lahko poučimo, da smo do leta 2010, ko so se še uporabljali filmski trak oziroma fotokemični nosilci, z javnimi sredstvi financirali 203 celovečerne igrane filme, posnete na filmski trak. Kljub relativni skromnosti tega obsega, ki je primerljiv z obsegom filmov, ki jih, recimo, letno posnamejo v Franciji, smo do konca lanskega leta ob pomoči javnih sredstev in zasebnih izvajalcev digitalno restavrirali komaj 11 igranih celovečernih filmov. To pomeni, da večina slovenske filmske dediščine v svetu digitalne reproduktivne kinematografije širši javnosti ni dostopna, saj so slovenski kinematografi tako rekoč v celoti digitalizirani, le še peščica jih ima v svojih projekcijskih kabinah 35-mm projektorje, le v Kinoteki pa imamo dva, kar so optimalni pogoji za predvajanje filma s 35-mm traku.« Digitalno restavrirana kopija filma bo tako odslej na voljo tako za kinematografsko digitalno predvajanjo kot tudi za predvajanje na televizijah oziroma platformah filmov na zahtevo, s čimer stopa Nasvidenje v naslednji vojni v svoje novo življenje.
Ob tem je poudarila, da je bil film Nasvidenje v naslednji vojni med prvimi slovenskimi igranimi celovečerci, ki je dogajanje med drugo svetovno vojno pri nas prikazal v vsej njegovi kompleksnosti, in bil zato ostro kritiziran in po premieri hitro varno pospravljen pred javnostjo. "Poudarjanje pomena in vrednosti najintimnejše človekove svobode v času, ki tej svobodi ni naklonjen, in globoko humanistično sporočilo, izraženo s silovito umetniško in poetično izpovedjo, sta tisto, kar film Nasvidenje v naslednji vojni tudi več kot 40 let po njegovem nastanku še vedno strmo dvigujeta nad politično prozaičnostjo vsakokratne sedanjosti, pa tudi nad našo specifično ideološko razklanost. To zmorejo samo avtonomna in polnokrvna umetniška dela" je zaključila v uvodnem nagovoru.
Izvajalci restavratorskih del so bili Roman Marinko (Slovenski filmski arhiv – priprava filmskega gradiva za digitalizacijo), Bojan Mastilović, Alja Lucian in Luka Orel (Iridium Film – digitaliziranje in digitalno restavriranje slike), Laboratorij za restavriranje filmov L'immagine Ritrovata, Bologna (digitaliziranje zvoka) in Borut Berden (Studio Ritem – digitalna obdelava zvoka). Člani strokovne skupine pri projektu so bili: Ivan Nedoh (vodja projekta in vodja arhivskega oddelka Slovenske kinoteke), Timotej Lah (konservator restavrator, Slovenska kinoteka; pod mentorstvom Nadje Šičarov – Avstrijski filmski muzej in Gorazda Melajiča – Narodni muzej Slovenije), Rado Likon – Združenje filmskih snemalcev Slovenije (direktor fotografije), Julij Zornik (oblikovalec zvoka), Matjaž Ivanišin (režiser), Nerina T. Kocjančič (svetovalka, Slovenski filmski center) in Metod Pevec (svetovalec). Filmsko arhivsko gradivo, vključno z izvornim materialom (kamera negativom) in referenčno kopijo, po kateri so bile izvedene barvne korekcije, hrani Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije.
Naj izpostavimo, da je Slovenska kinoteka letos na podlagi poziva Ministrstva za kulturo k oblikovanju Programa digitalizacije in digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine za leti 2021 in 2022 prevzela vodenje digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine. Pri tem pa tesno sodeluje s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, ki hrani in varuje filmsko arhivsko gradivo, in Slovenskim filmskim centrom, ki je lastnik materialnih pravic pri eksploataciji slovenskih filmov, posnetih do leta 1993. Do konca leta 2022 naj bi tako digitalizirali oziroma digitalno restavrirali še naslednje filme: Vesna (František Čap, 1952), Ne čakaj na maj (František Čap, 1957), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (Karpo Godina, 1982), Srečno, Kekec! (Jože Gale, 1963), Kekčeve ukane (Jože Gale, 1968), Ples v dežju (Boštjan Hladnik, 1961), Na papirnatih avionih (Matjaž Klopčič, 1967) in Kavarna Astoria (Jože Pogačnik, 1989).
Vir: Slovenski filmski center
