Ana Marija Hauko

V skupno življenje treh mladih (in lepih) ljudi, v njihove karakterje, odnose in osebne svetove, se mi, gledalci, spuščamo kot padalci: preko serije fragmentov – izrazov na obrazih, delčkov pogovorov, palete stanj in razpoloženj … in že smo v vsakdanjosti protagonistov. So to fiktivni junaki ali gre za intimni dokumentarec? Verjeli bi v obe različici. Intuitivno ampak izredno inteligentno izbrana metoda jump-cuta nas skokovito vodi od posameznih portretov, skozi mini dialoge monoloških scen, do prostorov v svetu tam zunaj, da bi se svobodne življenjske poti junakov spet srečale in v emotivno-melanholičnem vrhuncu filma, razpletle in razpadle. V stisnjeni obliki upočasnjenega animiranega foto kolaža film šele na koncu dobi barvo (kot da je ročno toniran) in nov sloj emotivnosti - šele takrat zazveni tudi glasba! Ostane nedokončan, vendar pusti gledalca odprtega, bolj čustvenega, ranljivega.