S pogledom na morje V poprodukciji jesen 2027

Scenarij se spoprijema z aktualno temo mladih družin, ki so obsojene na pekarno delo in življenje v najemniških stanovanjih. Zgodba, ki se odvije v času enega dne, je dobro napisana, liki so prepričljivi in avtentični. Avtorjem svetujemo, da so še posebej pozorni na odnos med materjo in hčerko in na zahtevno delo z igralko-hčerko. Prav tako je pomembna avtentičnost dialogov, ki naj odražajo prostor v katerem se zgodba odvija in poglobljen razmislek o scenografiji: ta naj po eni strani ne bo preveč zaprta, klavstrofobična, po drugi pa naj ne podleže fascinaciji (tako iz scenarija kot iz režijskega koncepta je sicer razvidno, da se avtorji zavedajo te nevarnosti, a ne bo odveč, če so na to pozorni tudi med snemanjem) nad lepotami morja in obale, saj glavni liki nimajo časa, da bi si v svoji neprestani borbi za preživetje lahko privoščili »pogled na morje«.

SL: Znesek se deli med več odobrenih projektov prijavitelja.
EN: Amount distributed among miltiple projects by the applicant.

Zgodba o mladi materi samohranilki, ki poleg tega še prevzame vlogo starša svoji kaotični in odsotni materi, odpira kopico relevantnih tem, med njimi položaj ženske v sodobnem času, prekarnost mlade generacije, pomanjkanje gotovosti in zaupanja v prihodnost in posledično težko in dolgotrajno odraščanje v takem socialno-družbenem okolju. Scenaristka in režiserka jih skuša zgostiti v trenutku, ko mora mlada ženska dozoreti na poti od kaosa k redu in smislu. Ekspozicija je precej dolga, preden se začne spretno izpisano in dinamično dogajanje, ko mora v kratkem času glavni lik rešiti več življenjskih težav in sprejeti pomembne odločitve, do konca v (precej) sentimentalnem tonu, ko pride do pomiritve. Liki so prepričljivi in dobro karakterizirani, malo vprašljiva pa je verjetnost kaotičnega koordiniranja glavnega lika v dispečerski službi. Scenarij je napisan z veliko mero empatije, socialne osveščenosti, deluje toplo in razumevajoče, režiserska vizija in scenarij sta kompatibilna. Film je zaradi svoje univerzalnosti in družbene relevantnosti lahko privlačen za slovenski, evropski in mednarodni kulturni prostor.

Kostanji so projekt Katarine Morano, ene bolj opaznih in uspešnih režiserk mlade generacije. Zgodba tridesetletne Jane, ki ji neodgovorna mama podtakne otroka (torej njenega polbrata) in nato izgine, z enim zamahom obračuna nad neodgovorno generacijo, ki je odraščala v zapovedani svobodomiselnosti osemdesetih ter tudi njihovimi potomci, ki se imajo v vsem za superiorne, a zvesto in do črke natančno ponavljajo njihove napake. Jana ni materinski tip, ne preplavijo jo čustva - otroka se hoče na vsak način znebiti, nato pa s pomočjo sosede Mirjete, nekakšnega "pra/super" materinskega lika, priseljenke, najde v otroku vsaj malo veselja, preden ga, v izjemnem in nesentimentalnem koncu, odda socialni službi. Z izjemo morda malo naivne pozicije priseljenke so liki verjetni, meseni, življenjski; situacije so dobro nastavljene in zgrajene. Film na podlagi majhne in življenjske situacije kaže na to, kako je generacija staršev milenijce pustila na cedilu, brez pravih orodji za spopad z resničnim življenjem, ki je na obzorju. Tematika je tako univerzalna; film ima zagotovo tudi potencialno dobro festivalsko pot, saj bi celovečerni prvenec uspešne avtorice kratkih filmov lahko nagovoril več različnih občinstev v domačem in mednarodnem prostoru.