Poletela bom! V nastajanju

Zanimanje za svet smučarskih poletov se zdi na prvi pogled geografsko omejeno na ducat evropskih držav in Japonsko in ima kot tako težko status univerzalne teme. V kontekstu vrhunskega, deloma tudi ekstremističnega, predvsem pa tradicionalno izrazito moškega športa, v katerem se za svoje priznanje borijo ženske, pa postane zgodba o življenju in sanjah dveh rosno mladih skakalk na eni strani ter zgodovinskem dogodku, ko so ženske marca letos lahko prvič tekmovale na največji letalnici na svetu, Planiški velikanki, univerzalna, aktualna in relevantna.
Izvirnost projekta je v preseganju običajnega športnega dokumentarca, saj prek intimnih zgodb dveh mladih skakalk gradi most do zgodbe o prenosu poguma iz generacije smučarskih skakalk, ki se je borila za priznanje za svoje mesto znotraj izrazito moškega športa, na njihove naslednice.
Glede na status smučarskih poletov v Sloveniji in Planice kot simbolnega mesta slovenske nacionalne, športne, družbene, celo kulturne identitete je potencial filma v slovenskem prostoru izrazito velik. Z uresničitvijo kompleksnega promocijskega načrta pa je projekt zanimiv tudi za širše mednarodno občinstvo.

Film v pomembnem trenutku spremlja usodo skakalk, ki jim je prvič v zgodovini poletov dovoljeno leteti. Zaradi prenizke teže morajo pridobiti večjo hitrost kot moški in s tem skačejo seveda tudi dlje. Gre za prelomen trenutek v katerem se bo pokazalo zakaj vsa ta leta ženske niso smele leteti in zakaj je to še zadnji šport, ki pripada moškim. Pomembno za razvoj je, da se režiser približa protagonistki Niki in določi vizualno naracijo in estetiko filma in razišče dramaturški potencial zgodbe.
Avtorsko stališče je jasno razvidno v predstavitvi skakanja - domišljena uporaba teme in uporaba zvoka na vrhu skakalnice, poetičen način prikazovanja trenutka, ko se spustijo po skakalnici. Skozi material je nekoliko nejasno, kako bo to močno vizualno rešitev avtor nadaljeval v ostali strukturi filma. Med spremljanjem glavne protagonistke je potrebno zaobjeti vse emocije - skrb, dvom, veselje, tudi strah, saj ravno te emocije približajo zgodbo gledalcem. Nujen premislek o notranjem svetu protagonistke Nike in ne toliko poudarka na uporabi številnih izjav ostalih skakalk ter ostalih sodelujočih. V dokumentarnem filmu je potrebno preseči reportažno formo, da se lahko gledalec identificira z vsebino, o njej premišljuje ter "čuti" z glavno protagonistko.
Tema dokumentarnega filma odpira vprašanje ženske enakopravnosti skozi šport, zato je pričakovana privlačnost tako za domači kot tudi tuji trg precejšnja.