Ples življenja Napovedano

Tema evtanazije je predvsem zaradi zakona v pripravi ta hip medijsko precej eksploatirana, skupaj z Alenko, ki je svoje življenje na ta način že zaključila na švicarski kliniki. Vendar gre avtor filma globlje: že nekaj časa je osebno spremljal Alenko in njenega moža, spustila sta ga v svoj dom in mu dovolila, da tam biva, ju snema, spremlja, se pogovarja in sprašuje. Tovrstna interakcija mu je dala vpogled v mnogo več - v njuno življenje, povezanost, navade, ples kot skupen obred, v težke trenutke odločanja in odločitve za tako usodno dejanje. Ko Alenka odide, avtor spremlja njenega moža Marijana, prav tako v vseh barvah in odtenkih žalovanja, življenja, samospraševanja. Film je avtentičen, človeški, odpira številna bivanjska vprašanja, ves čas kot ples na daljici med ljubeznijo in smrtjo. Projekt je izviren in avtorski, saj je avtor mnogo več kot le filmar. Observatorska pozicija je bila že presežena, saj je v zgodbo že involviran. Hkrati pa se zaveda družbene debate o tem, pasti in občutljivosti teme. Kljub temu, da v vlogi trdi, da se želi izogniti javni debati o evtanaziji, jo vendarle želi vključiti. Je pa seveda vse odvisno od njenega zakonskega izida, če bo do dokončanja filma do nje prišlo. Potreben pa je še premislek o količini predvidenega uporabljenega arhiva (razni intervjuji, pojavljanje v medijih,...). Najmočnejši avtorski element je ravno dostop, ki ga je imel/ga ima avtor, saj je prišel s kamero zelo blizu, vstopil v intimo protagonistov - in to je tisto, kar nagovori gledalce. Film je zaradi žgoče teme v javnosti aktualen, pristno človeški in lahko pritegne veliko število gledalcev doma in v mednarodnem prostoru.
Režijski koncept raziskuje intimno zgodbo upokojenega para, kjer se Alenka zaradi dolgotrajne bolezni odloči oditi v Švico in končati svoje življenje. Film preseže svojo pripoved in postavlja gledalcem razmislek o evtanaziji. Observacijska forma tenkočutno odstira življenjsko dinamiko para, njune dileme, težave in skrbi, ob tem pa nežno slika brezmejno ljubezen dveh, ki sta postavljena v težko situacijo. Domišljena je uporaba elementa živali in dela na vrtu, ki postaneta kontrapunkt odhodu v Švico in pripravi na smrt. Močan pripovedni element je tudi ples, saj predstavlja še dodatni nivo in nasprotni pol glavni temi, smrti. Intimna zgodba Alenke vstopa v družbeni kontekst teme evtanazije, saj je bila glavna protagonistka zelo aktivna v medijih pri osveščanju za sprejetje zakona. Izredno aktualen film!

Ples življenja je projekt za celovečerni dokumentarni film o izjemni ljubezenski zgodbi med Alenko in Marijanom, ki se radostno oklepata življenja skozi ples, čeprav si je ona že uredila dokumente za evtanazijo v Švici. Tematika dokumentarnega celovečernega projekta je univerzalna. Osebnosti Marjana in še posebej Alenke sta osupljivi, njuna zgodba je posebna, čustveno nabita, ganljiva in do konca človeška. Avtorjeva zasnova temelji na nepristranskem opazovanju njunega vsakdana skozi vzdušje Alenkine usodne odločitve o evtanaziji, ki pa nikakor ne zavre njunega življenjskega elana, prej nasprotno. Siniša Gačić je s svojim dosedanjim delom dokazal, da gre za avtorja, ki se zna s kamero približati človeku, ga spoštljivo in dostojanstveno razgaliti. V novem projektu, ki že nastaja, je najpomembnejši korak že storil. Pridobil si je zaupanje svojih junakov, ki se skupaj približujeta gotovi smrti. Nobenega dvoma ni, da nastaja presunljiv film, v katerem je težko in občutljivo vprašanje smrti kot človekove svobodne izbire postavljeno med dva posameznika. Med njo, ki odhaja in njega, ki ostaja. Je torej njena smrt le njena ali je tudi njegova?
Ples življenja je tako le na videz preprost, intimen portret ostarelega para. A ker gre za film, ki ga piše življenje, je njegov konec seveda še zelo odprt, vendar je komisija prepričana, da bo avtorju uspelo zgodbi slediti vse do njenega konca. Pričakovana privlačnost filma za slovenski in evropski oziroma mednarodni kulturni prostor je precejšna predvsem zaradi izjemne, občuteno predstavljene življenjske zgodbe.