Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Tone Pavček je zapisal: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca …« V filmu se sprehajamo med verzi Pavčkove poezije, ki so včasih dobesedno, drugič abstraktno prikazani v domišljijskem svetu dveh likov. Najprej s klavirjem preletavamo oblake, lovimo rožne cvetice in se sprehajamo med pisanimi hribi, iz leteče ladje opazujemo hiše na pecljih in se na koncu na metaforičen način soočimo s Pavčkovim »načelom«: poskusi vnovič in zopet in znova.