Jugoslavija, moja dežela V poprodukciji predvideno dokončanje: november 2027

Triintridesetletni Vladan Borojević, asistent na Filozofski fakulteti, živi s punco Nadjo povsem običajno življenje, dokler nekega večera na fotografiji ne zagleda vojaka podobnega svojemu pokojnemu očetu. Očetovo ime vtipka v spletni iskalnik in nenadoma se za Vladana vse spremeni. Skoraj dvajset let je bil Vladan prepričan, da je njegov oče, časnik Jugoslovanske ljudske armade, umrl v vojni, a se izkaže, da je živ. Še več, general Nedeljko Borojević je obtožen vojnih zločinov in se že vrsto let skriva pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Vladan je kot otrok živel v Puli, ob začetku vojne pa je bila družina premeščena v Beograd, od koder je oče odšel v vojno, Vladan pa je z mamo pobegnil v Slovenijo. Kmalu zatem mu je mama povedala, da je oče v vojni umrl, a se je očitno zlagala. Vladan je odločen, da stopi v stik z očetom in izve resnico o njem, zato je prisiljen vzpostaviti stik z odtujeno mamo Dušo, ki si je v Ljubljani ustvarila novo družino. Vladanu od Duše uspe izvedeti Nedeljkov naslov v Brčkem, od koder ji je Nedeljko nazadnje pisal, in čeprav je Duša prepričana, da Nedeljka že dolgo ni več na tem naslovu, se Vladan odloči, da odpotuje v Brčko. Istočasno Vladan izve, da je Nadja noseča, a se zdi, da ob vsem, kar se mu dogaja, tega ne more povsem doumeti. Nadja želi, da Vladan ostane ob njej, a se on vseeno odloči odpotovati v Bosno. Med ogledom stanovanja najde Vladan tudi Nedeljkovo neodposlano pismo Duši. A kmalu zatem, ko zapusti očetovo nekdanje stanovanje, se Vladan znajde zvezan in zaprt v prtljažniku avtomobila. Ko se naposled prtljažnik odpre, se Vladan znajde na zapuščenem kraju ob reki, ob njem pa so trije moški, ki v njem očitno vidijo nezaželenega vohljača in ga želijo likvidirati. Tudi desetletja po koncu jugoslovanske vojne so nekateri ljudje za prikritje resnice o njej pripravljeni ubijati, a Vladan je odločen, da najde do svojega očeta ne glede na posledice.