Domov k spominu

Ob koncu se človek vrača na začetek, v otroštvo, k svojim koreninam. Kar bo ostalo, pa so le štori nekoč cvetočih češenj ter fotografije, ki jih čez čas ne bo mogel nihče več osmisliti. Štefka se po kapi ni spomnila niti, kako ji je ime. Neke noči pa se ji živo povrne spomin iz zgodnjega otroštva; ko je bila stara komaj tri leta, ji je prababica pokazala fotografijo svojih otrok. Štefka se odpravi k sestri Zorki, oslepeli fotografinji, ki bi lahko vedela kaj več o fotografiji.