Betonske sanje

V zlatih časih komunizma, davno preden so na sceno stopili hipsterji, je bil "naredi sam" v Jugoslaviji, in posebej njeni najbolj severni republiki, zelo popularen koncept. Obstajale so številne revije, ki so svetovale pri vseh mogočih rokodelskih podvigih - od modelarstva, do gradnje celotne hiše. A najbolj avanturistični so se lotili jadrnic in jaht. Nič ni bilo bolj intrigantnega za proletarca, kot sanje o brezmejni svobodi in vetru v laseh. Jadrnice mojih sosedov so se ponavadi rojevale iz betona in kot otrok sem se vedno spraševal dve stvari - ali bo to čudo plavalo? Se ne bo potopilo na dno kot navaden kos cementa?! In zakaj so tu, tako daleč od morja? Spomnim se trupov, ki so naseljevali mestne vrtove, ti velikanski kiti iz kamna, fantomske ladje, ki niso kazale nobene težnje po tem, da se bodo kdaj premaknile, kaj šele plule. Mojim mladostnim očem se je zdelo, da se tudi ne bi smele, najlepše so bile tam, kjer so se rodile. In večina jih tudi nikoli ni zaplula – ne zato, ker so bile betonske, temveč, ker so enostavno ostale nedokončane, nedovršene sanje svojih graditeljev, starajoč se kot tisti, ki so si jih zamislili. Nekatere so še tam, tudi zdaj ko so njihovi lastniki odšli ali umrli, nenavadna dediščina za njihove otroke. Druge so na tem, da se zvrnejo na družinsko hišo. In tretje še vedno budijo iskre v očeh in vonj po pustolovščini. Film o tem, kaj se zgodi z našimi sanjami (in nami), potem ko nas te zvlečejo na dno.