13. december 2022 (20:00) - 15. december 2022 (23:59)

37. DOKgodek: Babičino seksualno življenje


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.

Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

Tokrat vabljeni k ogledu filma Babičino seksualno življenje v režiji Urške Djukić. Film je 10. decembra 2022 prejel največje filmsko priznanje v Evropi, Evropsko filmsko nagrado v kategoriji najboljši kratki film. O animiranem dokumentarnem filmu se je razpisal Robert Kuret, besedilo bo objavljeno pod filmom v torek, 13. decembra.

Urška Djukić je študirala na akademiji za umetnost Univerze v Novi Gorici. V letu 2016 je posnela kratki igrano-animirani film »Dober tek, življenje!« ter zanj prejela nagrado vesna za najboljši kratki film na 19. Festivalu slovenskega filma. Leta 2018 je bila izbrana za sodelovanje v programu SEE factory Jugovzhodna Evropa 2019, ki ga kurira Quinzaine des Réalisateurs v sodelovanju s Sarajevskim Filmskim Festivalom. V sklopu tega je so-režirala kratki igrani film »The right one«, ki je bil premierno prikazan v Cannesu 2019. Istega leta je bila izbrana v 39. edicijo Cinéfondation Rezidence, kjer je razvijala svoj prvi celovečerni film z naslovom "Little Trouble Girls". Urška s prepletanjem različnih form - animacije, fikcije ter različnih oblik eksperimentalnih tehnik ustvarja hibridne vizualne pripovedi in je posebej usmerjena v raziskovanje sodobne ženskosti. Med številni nagradami, ki jih je prejel njen kratki animirani film Babičino seksualno življenje izpostavljamo nominacijo za Evropsko filmsko nagrado, bil je tudi DOKUDOC izbrani 2022.


FILM BO ZA OGLED DOSTOPEN OD 13. 12. 2022 OD 20:00 DO 15. 12. 2022 DO 24:00.

Film bo dostopen samo na območju Slovenije.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Babičino seksualno življenje, režija Urška Djukić, 2021, Slovenija, 13'

Štiri starejše ženske razmišljajo o svojih spominih na pretekle čase, ko so bile mlade in ko so bili odnosi med moškimi in ženskami zelo drugačni. Njihovi glasovi se zlijejo v en sam glas babice Vere, ki zelo podrobno pripoveduje svojo zgodbo. Izlet v babičino mladost in spomine na njeno intimno življenje ponazarja položaj slovenske ženske v prvi polovici 20. stoletja.


Govorimo o filmskem jeziku

Animirani dokumentarec

Babičino seksualno življenje (2021) režiserke Urške Djukić je animirani dokumentarec o položaju žensk izpred dveh generacij. Film bazira na anonimnih izpovedih, ki jih je v svoji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače zbrala Milena Miklavčič. Dokumentarec poudarja predvsem temo nekonsenzualne spolnosti znotraj zakonskega razmerja, ki je bila nekoč normalizirana; animirana forma vzpostavi kontrast z zahtevno tematiko, obenem pa tudi omogoči postopek, značilen za fikcijo: glasovi in izpovedi, ki jih slišimo, niso obenem tudi glasovi akterjev teh dogodkov. Kljub temu film prepričljivo deluje, kot da poslušamo izpovedi žensk, ki so to doživele na svoji koži.

Dokumentarnost v animiranem dokumentarcu je torej prisotna predvsem na ravni glasu oz. pripovedi v offu, ta učinek pa še podkrepijo črno-bele fotografije, prisotne na začetku in koncu filma: če so na začetku filma iz fotografij izpostavljeni predvsem deli telesa (noge, trup, spodnji del obraza), potem so v zaključku prisotne celotne fotografije portretiranih žensk – zdi se, kot da so izpovedi, ki smo jih poslušali skozi film, dobile svoje obraze. Prav ti portreti retroaktivno podelijo telo glasovom, ki smo jih poslušali skozi celoten film in ki so skupaj sestavljali zgodbo množice žensk; to je še dodatno poudarjeno s tem, ker ne pripovedujeta le eden ali dva glasova, ampak so glasovi štirje, s čimer Djukić učinkovito nakaže, da ne gre za individualne primere.

2-D risana animacijska tehnika s preprostimi, kot s čopičem in voščenko zarisanimi liki, kot rečeno vzpostavi kontrast s pripovedjo v offu; po eni strani že sama forma deluje kot zakritje dejanskih obrazov, ki pripovedujejo o svojem življenju, po drugi strani pa videz animacije vnese večjo mero lahkotnosti v tematiko. Zato je še toliko bolj opazen najbolj zaznamovan trenutek filma: ko se animacija prekine, pred nami ostane črn ekran, slišimo le grozeč prihod moža v prostor, za katerega lahko predvidevamo, da je temna spalnica, ter zvoke drgnenja in sopenja, ki si jih v kontekstu filma razlagamo kot nekonsezualno spolnost oz. znotrajzakonsko posilstvo (čeprav to ni nikdar omenjeno na tako ekspliciten način). Prav prekinitev animacije na tem mestu deluje kot formalni rez, ki gledalca naenkrat sooči s travmatičnostjo tematike, ki jo forma 2-D risane animacije ublaži. Na ravni zvokov je tu Babičino seksualno življenje brutalno eksplicitno, na vizualni ravni pa popolnoma abstraktno, s čimer je travmatičen dogodek za gledalca še toliko bolj poudarjen, saj se s svojimi praznimi mesti odpre za gledalca.

Pri tem velja tudi poudariti, da si prav animirani dokumentarec lažje dovoli takšne fikcijske prijeme, s katerimi gledalcem lahko posreduje določeno občutje: če bi bil to namreč posneti dokumentarec, si lahko predstavljamo, da takšen prizor enostavno ne bi bil mogoč; ne z nastopajočimi, ki bi »odigrali« prizor, pa tudi ne z igralci, ki bi v igranem prizoru nadomestili nastopajoče. Še več, tudi abstrakten črn prizor ne bi deloval isto, če bi prej videli dejanske osebe, ki bi jih zatem projicirali v črnino. Prednost animirane forme v dokumentaristiki je torej zagotavo ta, da so mogoče izpovedi, ne da bi se izpostavljalo žrtve določene travme, ki se sicer ne bi želele izpostaviti. Pri tem je Urška Djukić animirano formo združila tudi s fikcijskimi prijemi, kar ji je omogočilo, da je lahko povedala zgodbo realnih žensk neke generacije.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga. Distributer prikazanih filmov v izbora tega tedna je Slovenski filmski center.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.

POVEZANO