BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.
Vabljeni k ogledu filmov Carte postale (1997) in Koncert za mobilne telefone in orkester (2005) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Jasne Hribernik, ki ga boste v torek, 6. decembra, lahko prebirali pod filmoma.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Koncert za mobilne telefone in orkester, režija Jasna Hribernik, 2005, Slovenija, 52'
Film Koncert za mobilne telefone in orkester je film o svobodi ustvarjanja in svobodi bivanja. Je pogled dveh izjemnih osebnosti – umetnika in filozofa – na sedanjost, prihodnost in brezčasnost. Zvonjenje mobilnih telefonov je spremenilo zvokovno podobo našega prostora in življenja. Veliko glasbo velikih glasbenikov, čustev in orkestrov so stisnili v drobne napravice instant zvoka za vsakodnevno zvonjenje vsakdanjih ljudi. Slavoj Žižek orvelovsko označi mobilni telefon za še eno orodje velikega brata, ki manipulira s sistemom vrednot, razpolaga s časom in določa meje naše svobode. Aldo Kumar pa ustvari resnični koncert za mobilne telefone in orkester, ki ga lahko poslušate z užitkom ali družbeno kritično skozi prizmo Žižkove izjave: "Svoboden je tisti, ki ni priklopljen!"
Carte postale, režija Jasna Hribernik, 1997, Slovenija, 8'
S plastenjem slike avtorica sočasno predstavi sedanjost in preteklost: sedanjost predstavlja rušenje hiše, preteklost pa odlomki iz pisem ljudi, ki so v tej hiši živeli. Glas v offu prebira vsebino pisem, vendar kmalu postane nerazumljiv. Video postavlja vprašanje, kdo nam pravzaprav daje pravico, da brskamo po intimi anonimnih ljudi. Za trenutek uzremo tudi njihove obraze na fotografijah, ki so natanko tisto, kar mi še nismo: zgodovina.
Igranje z obliko dokumentarnega filma
Režiserka Jasna Hribernik v svojih eksperimentalno-dokumentarnih filmih Koncert za mobilne telefone in orkester (2005) ter Carte postale (1997) preizkuša različne forme in pristope dokumentarnega filma.
V Carte postale lahko opazimo več elementov, tako na zvočni kot na vizualni ravni. Film je zasnovan kot prelivanje različnih podob: po eni strani črno-bele podobe porušenih stavb, ki se prelivajo v podobe razglednic, tako v njihovo prednjo kot zadnjo stran. Pri tem se sopostavitve podob dogajajo na več načinov: gre za prelive, kjer v neki točki obstajata obe podobi naenkrat v dvojni ekspoziciji, ali pa je ena podoba – recimo razglednica – postavljena na prejšnjo podobo, ki jo prekriva v velikosti svojega obsega. Tako so podobe ves čas v medsebojnem odnosu prehajanja.
Pri tem pomembno vlogo igra tudi zvok, ki je prav tako kompleksen. Gre namreč za tri zvočne niti: klasično glasbo, glas v offu, za katerega predpostavljamo, da bere vsebino kartic, in pa zvoki gradbišča, ki nam jih kot take pomaga prepoznati vizualni material. Podobno kot podobe, ki prehajajo ena v drugo in se zaradi tega izgublja jasnost posamezne podobe, so tudi tri zvočne linije združene, obenem pa je recimo glas v offu prisoten kot oddaljen odmev (s čimer se tudi postavi v opozicijo nevtralnega, jasnega glasu v offu, ki sicer v dokumentarnem filmu služi kot avtoriteta podanih informacij). Prav soobstoj zvokov gradbišča in recimo opernega petja ali orkestra klasične glasbe nekako združita tudi dve zvočni pokrajini, ki jih implicirata: kot bi poslušali koncert sredi gradbišča. Spet lahko ugotovimo, da začnejo tudi stare poštne kartice – zaradi sorodne barvne konture z gradbiščem – učinkovati kot nekaj, kar bo pozabljeno v ruševinah ali pa v njih odkopano. Četrti vizualni element, ki se pojavlja občasno, pa je sneženje slike, kot bi gledali televizor s slabim signalom ali obrabljeno videokaseto.
Tudi v Koncertu za mobilne telefone in orkester Hribernik preizkuša različne načine dokumentarnega filma, ki pa so vseeno prisotni bolj v smislu sekvence kot hkratnega obstajanja, zato tudi deluje manj eksperimentalno kot Carte postale. Tako ga lahko v osnovi razdelimo na dve liniji, in sicer na linijo filozofa Slavoja Žižka in linijo skladatelja Alda Kumarja. Žižek, ki razmišlja o statusu mobilnega telefona v sodobni družbi in svojem odnosu do njega, je posnet kot dokaj klasična govoreča glava, pri čemer lahko opazimo dvoje odstopov od konvencije: prva je ta, da je Žižek prisoten v stalno vozečem se avtu, druga pa so občasni nenadni premiki in približevanja kamere, ki tako opozori na svojo prisotnost in perspektivo.
Druga linija je posvečena skladatelju Aldu Kumarju in se poigrava z različnimi pristopi: dokumentarno beleži njegova srečanja z različnimi ustvarjalci, ki bodo sodelovali pri njegovem koncertu (igralec Janez Škof, pianist Bojan Gorišek), potem so tu še razni poetično-igrani prizori, pa prizori množice ljudi, za katere se zdi, da se sprehajajo po neki hali. Povsod je seveda prisoten mobilni telefon: a ne toliko prek svoje vizualne pojavnosti, ampak prek svojega – za tisti čas značilnega – 16-bitnega zvonenja: prav to zvonenje je kot motiv prisotno čez celoten film in seveda uvede tudi zaključni koncert. Vse to spremljajo še vmesni mednapisi, ki vsebujejo Kumarjeve ideje, kakšne zvoke bi rad uglasbil. Prav nianse, ki jih zahtevajo njegove ideje in končna koncertna izvedba se postavljajo v opozicijo proti preprostemu 16-bitnemu zvoku, ki ga slišimo skozi film.
Jasna Hribernik torej tudi v Koncertu za mobilne telefone in orkester preizkuša različne izrazne zmožnosti dokumentarnega filma znotraj enega filma, zaradi česar tudi film sam dobiva hibridno obliko; to, kar morda dela v kratkometražnem Carte postale na še veliko bolj zgoščen način. Tu se namreč podobi in zvoki med sabo dejansko zlepijo in prepletejo, postanejo drug od drugega neločljivi in s tem ustvarjajo povsem nove zvočno-vizualne pokrajine ter njen kratki film bolj očitno približajo eksperimentalnemu.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga. Distributer prikazanih filmov v izbora tega tedna je Slovenski filmski center.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
