BAZA SLOVENSKIH FILMOV
Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.
Vabljeni k ogledu filmov Varuhi vicilizacije (2018) in Videti El Aaiún (2021) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Erika Valenčiča, ki ga boste v torek, 15. novembra, lahko prebirali pod filmoma.
Erik Valenčič je svojo novinarsko pot začel na Radio Študent in nadaljeval pri Mladini. Med leti 2003 in 2015 je bil zaposlen na RTV Slovenija. Zaradi dokumentarnega filma Koalicija sovraštva je bil zoper njega sprožen sodni postopek zaradi suma izdaje tajnih podatkov. Leta 2015 je za poročanje o Kurdih dobil nagrado čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
Varuhi civilizacije, režija Erik Valenčič, Miha Mohorič, Slovenija, 2018, 52'
Leta 2003 je v Iraku živelo 1,5 milijona Asircev, danes jih ostaja le še okoli 250.000. Velika večina se je v obupu odločila zbežati, saj vojni in terorju ne vidijo bližnjega konca. Asirci so varuhi civilizacije že osem tisoč let in z njihovim izginotjem Bližnji vzhod izgublja eno temeljnih identitet, svet pa del človeštva.
Videti El Aaiún, režija Erik Valenčič, Slovenija, 2020, 54'
Globoko v Sahari, na skrajnem zahodu Alžirije, tik ob meji z Marokom, Zahodno Saharo in Mavretanijo, že več kot 40 let stojijo begunska taborišča Sahravijev. Sahraviji so ljudstvo Zahodne Sahare, ki ji v času dekolonizacije afriške celine ni bilo usojeno postati neodvisna država. Danes dve tretjini njihovega ozemlja zaseda Maroko. Taborišča so se spremenila v naselja, poimenovana po mestih v Zahodni Sahari. Eden od njih se imenuje El Aaiún.
Glas in njegova avtoriteta
V dveh dokumentarcih Erika Valenčiča, Videti el Aaúin (2020) in Varuhi civilizacije (2018) lahko vidimo dvoje različnih načinov uporabe govorečih glav in glasu iz offa. Prav ti načini uporabe pa narekujejo tudi občutek avtoritete, s katero so gledalcu podajane informacije.
Videti el Aaúin nam skozi serijo govorečih glav – ki jih obenem s fotoaparatom portretira Arne Hodalič – in posnetki lokacij predstavi situacijo ljudstva Sahravijev, ki med Mavretanijo, Marokom in Zahodno Saharo bivajo v begunskih taboriščih, saj nimajo svoje države. Dokumentarec to situacijo predstavi prek različnih Sahravijcev, ki so zajeti v formatu govoreče glave v improviziranem fotografskem studiu. S tem tudi njihove izjave, ki jih kombinirajo posnetki z lokacij, dobijo predznak verodostojnosti, objektivnosti, saj so podajane iz nekega skoraj abstraktnega, studijskega prostora, ki je ločen od realnih lokacij. Ta učinek se še okrepi v trenutkih, ko spremljamo podobe sahravijske kulture, običajev ali taborišč, ki so velikokrat podloženi prav z glasom v offu, ki pripada kateremu od govorcev. Prav ta glas v offu, ki spremlja vizualno podobo, deluje tudi kot gledalčev orientir po teh podobah, jih opomeni, jim da konstistenco in deluje kot avtoriteta, ki govori resnico teh podob.
Po drugi strani pa forma Varuhov civilizacije prikazuje situacijo Asircev, ki zaradi vojne bežijo iz Iraka. Če se prva polovica dokumentarca – podobno kot Videti el Aaúin – poslužuje pripovedovanja osrednjih portretirancev, pa so vendar opazne določene razlike: ljudje ne pripovedujejo iz nekega studia, ki deluje kot abstrakten prostor v primerjavi z lokacijami, ampak so že na samih lokacijah. Obenem pa se film v drugem delu tudi formalno opazneje spremeni: ni več govorečih glav ali glasu v offu, ki bi nekako uokvirjal dogajanje, ga razlagal, gledalca vodil po posnetkih. Tu namreč spremljamo asirsko družino, ki se vrne v porušen dom. Film torej popolnoma opusti neko razlago dogajanja, ampak vzpostavlja prizore in gledalcu da čutiti sam prostor, v katerem se znajdemo, predvsem ko se s kamero gibljemo po temnih in opustošenih sobah.
Prav v primerjavi obeh filmov lahko vidimo, kako govoreče glave in glas v offu funkcionirajo kot glas avtoritete, ki vodi filmske podobe, ki razlaga njihov kontekst; to postane toliko bolj očitno, ko ta glas v Varuhih civilizacije postane odsoten. Njegova odsotnost še bolj izpostavi moč podob oz. jim prepusti osrednje mesto pri komuniciranju z gledalcem.
DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga. Distributer prikazanih filmov v izbora tega tedna je Slovenski filmski center.
Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.
© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.
