32. DOKgodek: Vlado Škafar

8. november 2022 (20:00) - 10. november 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

Vabljeni k ogledu filmov Deklica in drevo (2012) in Peterka: Leto odločitve (2003) ter raziskovanju govorice filmskega jezika Vlada Škafarja, ki ga boste v torek, 8. novembra, lahko prebirali pod filmoma.

Vlado Škafar je filmski ustvarjalec, pisatelj, soustanovitelj Slovenske kinoteke, programski direktor je bil od 1993 do 1999, in Kina Otok – Isola. Njegov prvi celovečerni igrani film Oča je bil prikazan na beneškem filmskem festivalu v sekciji Mednarodni teden kritike.


FILMA BOSTA ZA OGLED DOSTOPNA OD 8. 11. 2022 OD 20:00 DO 10. 11. 2022 DO 24:00.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Deklica in drevo, režija Vlado Škafar, Slovenija, 2012, 83'

Kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo, tako rdeče na tri kolesa; želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek, takega, kot ga ima Pitihova Polonica: sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki? Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino. Pripovedna vizija Deklice je iskala nov prostor onkraj igranega in dokumentarnega - prikazati resnično, živo prisotnost človeka, ki prehaja v čisto simbolno podobo. (Dostojevski opisuje doživetje neke slike, ki prikazuje snemanje Jezusa s križa: občutil je, da ga pravkar snemajo. Kot bi gledal neposredni prenos in nesmrtno upodobitev istočasno.)


Peterka: Leto odločitve, režija Vlado Škafar, Slovenija, 2003, 120'

Film spremlja eno leto življenja Primoža Peterke, enega največjih slovenskih šampionov in idolov, dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala v smučarskih skokih in poletih. V letu, ki je pred mladega športnika postavilo toliko odločilnih trenutkov – poskus ponovne uveljavitve v športu, rojstvo otroka, oblikovanje novega doma ... – sledimo njegovim dejavnostim, razmišljanjem in čustvovanjem tako v športnem kot tudi v zasebnem življenju, pa tudi razmišljanjem in čustvovanjem njegovih najbližjih.


Govorimo o filmskem jeziku

Režiranje portretirancev v dokumentarnem filmu

Vlado Škafar v dveh dokumentarcih Peterka: Leto odločitve (2003) ter Deklica in drevo (2012) – v vsakem na svoj način – zarisuje portret. Po eni strani gre za smučarskega skakalca v njegovem intimnem in profesionalnem okolju ter njegove boje, po drugi strani pa v dokumentarcu, ki močno tendira k poetičnemu, sredi narave prikazuje Štefko Drolc in Ivanko Mežan ki se pogovarjata in govorita o življenju in o pogledih na svet.

V Letu odločitve močne učinke doseže z režijskim prijemom, ko uporabi glas Peterke v offu (ali Peterke v pogovoru s svojo partnerko Renato Bohinc), medtem ko v sami podobi ne kaže situacije, v kateri se odvija (po)govor, ampak kaže Peterko v nekem drugem kontekstu. To so trenutki, ko Škafarjeva režija kot organizacija materiala pride zelo očitno do izraza: ko gledamo Peterko, ki na Trgu republike nosi slovensko zastavo in potem v bližnjem planu spremljamo njegov obraz na odru, ob tem pa poslušamo off z njegovim govorom, se zdi, kot da spremljamo njegove notranje misli, njegov notranji monolog, pri čemer ravno te izražene misli dajo samosvoj ton njegovemu rahlo melanholično-odsotno zazrtemu obrazu.

Kot v esejistični zbirki Osvobajanje pogleda glede filma opaža tudi Andrej Šprah, je izrazit že uvod v film: v njem spremljamo Primoža Peterko in Renato Bohinc, ki ležita na odeji sredi travnika. Pri tem Škafar v slabih petih minutah ustvari pravo miniaturko njunega odnosa: tako z vprašanji, s katerimi občasno posega v njuno dinamiko kot tudi z gibanjem kamere. Tu so posebej izraziti trenutki, ko o svojih spominih govori Renata Bohinc v bližnjem planu spremljamo obraz Primoža Peterke in njegove reakcije, spremembe mimiko, prehajanje med različnimi emocijami. Prav s takšnimi prijemi Škafar z minimalnimi sredstvi in v kratkem času dosega gostost in kompleksnost polja. Kot v zgornjem primeru med seboj pogosto kombinira glas v offu in obraz, ki ne govori teh besed (četudi je lahko prav ta obraz izvor besed v nekem drugem kontekstu kot v primeru Peterke na Trgu republike), s čimer gledalcu nudi vpogled v nek odnos, v dinamiko, odzive, reakcije, ne zgolj v deklarativno podajanje izjav najprej enega, potem pa drugega.

V Deklici in drevesu je situacija povsem drugačna. Če smo v Letu odločitve spremljali Peterko sredi njegovih zasebno-kariernih vrvenj, potem je prizorišče v Deklici že skoraj brezčasno. Sredi narave se namreč nahajata Štefka Drolc in Ivanka Mežan, ki skupaj razmišljata o življenjskih vprašanjih. Film je pravzaprav sestavljen iz treh delov, prvega, kjer je prisotna zgolj Štefka Drolc, drugega, kjer se ji pridruži Ivanka Mežan, in tretjega, kjer ostane le še Ivanka Mežan. Tudi onidve – podobno kot Primož in Renata v uvodu Leta odločitve – sedita na odeji sredi travnika, a prehod oz. izpostavitev zgolj enega obraza se zgodi redko. Večinoma sta v kadru obe. Pri tem pa prihaja tako do nians njunega medsebojnega odnosa kot do njunih različnih pozicij v odnosu do sveta. Večinoma – z različnih kotov – opazujemo obe, s čimer lahko s pogledom stalno preskakujemo med dvema vesoljema: med tisto, ki govori, in tisto, ki posluša. Škafar z zajemom obeh v srednji plan tudi gledalcu omogoča odločanje, čemu bo posvetil fokus: govoreči in njenim gestam in izrazom ali poslušajoči in njenim reakcijam ter predvsem dinamiki, s katero bo prehajal z ene na drugo. Tako na nek način reze na bližnje plane namesto režiserja opravlja sam gledalec.

Če primerjamo prvi in tretji del filma, pa se nam še bolj jasno prikažejo razlike v portretiranju Štefke Drolc in Ivanke Mežan, ko sta prisotni vsaka posebej. Štefka Drolc sedi na stolu in je prikazana prek srednjih in bližnjih planov, medtem pa ves čas govori oz. razmišlja. S tem je tudi gledalčev fokus usmerjen tako na njeno figuro kot v njeno verbalno pripoved. Ivanka Mežan je po drugi strani vseskozi v tišini, prav tako prisotna v različnih planih, le da je kamera v njenem primeru veliko bolj gibljiva; ko sedi ob drevesu, potuje po njeni figuri in se v bližnjih planih ustavlja na različnih detajlih (ne le na njenem obrazu), kot je recimo knjiga pesmi, ki jo bere. Tudi s pozicijo kamere v odnosu do svojih portretirank Škafar subtilno zarisuje razlike med njima.

Vlado Škafar v obeh dokumentarcih s preciznimi režijskimi odločitvami doseže polje nesamoumevnosti: občutek, da smo prišli blizu portretirancem. Ne le na ravni nekih anekdot ali podatkov o njih, ampak glede njihovega temeljnega odnosa do sveta, ki ga Škafar s svojo režijo obenem podčrtuje in tudi vzpostavlja.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga. Distributer prikazanih filmov v izbora tega tedna je Slovenski filmski center.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.