30. DOKgodek: Obzorniška fronta

25. oktober 2022 (20:00) - 27. oktober 2022 (23:59)


Tedenski program slovenskega dokumentarnega filma.


Tretjo sezono DOKgodkov posvečamo avtorjem slovenskega dokumentarnega filma. Vsak teden med torkom in četrtkom se bomo posvetili filmski pisavi drugega dokumentarista. Program tretje sezone kurirata Jasna Pintarič in Robert Kuret, slednji tudi v tej sezoni o filmskih izborih z vso preciznostjo piše besedila Govorimo o filmskem jeziku, ki jih tokrat še posebej zaznamuje analiza avtorskega pristopa.

V tem tednu nadaljujemo z ogledom Filmskih obzornikov režiserke Nike Autor, od torka, 25. oktobra, bosta na ogled Filmski obzornik 80 – Metka, Meki (2021) in Obzornik 63 – Vlak senc (2017).

Se pa v našem raziskovanju slovenske dokumentaristike tokrat podrobneje posvečamo Obzorniški fronti. Robert Kuret tokrat piše o zgodovini Obzornika in neformalnem kolektvu Obzorniška fronta. Besedilo najdete nižje na strani.


FILMA BOSTA ZA OGLED DOSTOPNA OD 25. 10. 2022 OD 20:00 DO 27. 10. 2022 DO 24:00.

© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.


Filmski obzornik 80 – Metka, Meki, režija Nika Autor, Slovenija, 2021, 72 min

Leto 1968 je za vedno zaznamovalo več kot pol milijona Jugoslovanov in Jugoslovank, ko sta Nemčija in Jugoslavija podpisali bilateralni sporazum, ki je omogočal prehod delovne sile znotraj t. i. projekta Gastarbeiterprogramm. Filmski obzornik 80 skozi različna kuharska poglavja beleži partikularno zgodbo 80-letne gospe, Mariborčanke Metke Autor, delavke Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih kot »gastarbajterka« odšla v Nemčijo na začasno delo in nato tam ostala. Izkušnja »gastarbajterstva« jo je zaznamovala, zato velikodušno, gostoljubno in predvsem z veliko topline razume situacijo današnjih popotnikov.


Obzornik 63 – Vlak senc, režija Nika Autor, Slovenija, 2017, 39 min

Film skuša umestiti in razumeti določeno podobo – drobec posnetka, narejenega z mobilnim telefonom, z nekoč slavne železnice Beograd–Ljubljana, kjer begunci danes ne potujejo v vagonih, temveč med kolesjem vlakov. Obzornik 63 se poda v vizualno raziskovanje železnic, njihovega zgodovinskega, socialnega in političnega konteksta.


Govorimo o Obzorniški fronti

O delih Nike Autor lahko začnemo pravzaprav govoriti že pri naslovih, Obzornik 63: Vlak senc (2017) in Obzornik 80: Metka, Meki (2021). Gre namreč za priklic in prenovitev forme obzornika, s čimer se tudi dela Nike Autor umeščajo v specifično vejo zgodovine dokumentarnega filma po imenu filmski obzornik.

Obzorniki so – kot recimo zatrdi Ciril Oberstar – nečista filmska zvrst. Razmahnili so se med obema vojnama, po svoji strukturi so izhajali iz dnevnega časopisja in bili tako nekakšen predhodnik televizijskih novic. Po Slovenskem filmskem leksikonu gre za zvrst dokumentarnega filma, ki na strnjen način obvešča gledalca o aktualnih dogodkih, v desetih do petnajstih minutah pa obsega več tematskih sklopov. Gre torej za dokaj klasično žurnalistično formo, ki je organizirala svojo vsebino na način tiskanih medijev, kjer obstajajo različne redakcije znotraj katerih se pokrivajo različna področja. Da obzorniki niso povsem prevzeli vloge tiskanih medijev, gre predvsem na račun tega, da je filmski kolut razdalje premagoval mnogo počasneje kot beseda s pomočjo telegrafa. Ko pa so po drugi svetovni vojni napredovale tehnologije za posredovanje slike in zvoka na daljavo, se je obzornik zaradi vznika televizije konec petdesetih izkazal za nepotrebnega.

Filmske obzornike (tudi: filmski tednik, filmski žurnal, filmske novice, filmska kronika, filmski pregled) se je namreč predvajalo v kinodvoranah, kjer niso imeli nikdar status samostojnega (umetniško-dokumentarnega) objekta, saj se jih je prikazovalo kot predfilm. Ljudje skratka niso nikdar prišli gledat neposredno obzornika, ampak tisto, kar je obzorniku sledilo. Tudi če so ga, recimo v ZDA, je bil vedno predvajan v sklopu z drugimi obzorniki, kjer je bila vstopnina nizka in se je zaračunavala glede na čas preživet v kinodvorani, ne po številu ogledanih filmov.

Andrej Šprah v osnovi deli obzornike na dve struji, in sicer prevladujočo državotvorno in opozicijsko (anti-obzorniki). Če je za prvo značilno utrjevanje obstoječega stanja in podpiranje dominantne ideologije, potem druga vpeljuje nujnost sprememb in to podpira z vključevanjem socialne in razredne komponente. Tako je komercialna obzorniška produkcija medvojnega obdobja sprožila tudi svojo opozicijsko, hrbtno stran, kjer so svoje poglede prikazovala delavska in sindikalna gibanja. Pri tem so različna obzorniška gibanja po svetu vzpostavljala tudi svoja pravila oz. načela: v ZDA je gibanje Newsreel recimo zahtevalo, da mora predvajanje obzornika obvezno spremljati kontekstualizacija in politična debata. Za obzornike je torej značilna participativnost, tako občinstva kot tudi skupine in posameznikov, ki naj se ne bi le znašli na filmu/platnu, ampak bili hkrati tudi udeleženi v produkcijo obzornika.

Po Oberstarju ima forma obzornika to specifično lastnost, da se vedno znova pojavlja v družbeno-zgodovinskih obdobjih, ko se lomijo politični sistemi. Tako se je recimo v 60. letih v času študentskih gibanj pojavil drug val obzornikov. V Sloveniji pa je kolektiv Obzorniške fronte formo obzornika obudila leta 2013 z Obzornikom 55. Gre skratka za obdobje, ki sledi finančni krizi leta 2008, obdobje protivladnih protestov, ki mu kmalu sledijo tudi migracijski tokovi iz bližnjega vzhoda, ki se jim v svojih obzornikih obširno posveča tudi Nika Autor oz. Obzorniška fronta.

Pri Vlaku senc lahko v kontekstu migracij spremljamo premišljevanje o podobi: film se vrti okrog kratkega posnetka dveh migrantov, slepih potnikov med vagoni oz. v podvozju vlaka Beograd-Ljubljana ter se sprašuje o tem, kako se takšna podoba – če se sploh – umešča v filmsko zgodovino. Dokumentarec je dvodelen, po eni strani se sprehodi čez podobe vlaka in železnic v filmski zgodovini in jih premišljuje v kontekstu pohitrenega industrijskega in tehnološkega razvoja, ki je v začetku 20. stoletja pomenil tudi vznik nemega filma, po drugi strani pa prikazuje apokaliptično beograjsko pokrajino, nekakšno odlagališče izrabljenih železniških tramov, ki jih begunci uporabljajo za kurjenje ognja, kuhanje in gretje. Obzornik 80: Metka, Meki se vprašanja migracij loteva s povsem drugega zornega kota: spremlja namreč zgodbo Metke, ovdovele upokojene gastarbajterke, ki že več kot pol življenja živi v Nemčiji in primerja status migracij nekoč in danes. S tem je tudi neposredno soočena, saj poleg nje živi tudi družina iz Afganistana, ki je danes prišla v Nemčijo veliko težja kot nekoč ona sama.

Obzorniki so se torej v ustvarjanju Obzorniške fronte nekako odcepili od svoje prvotne forme, tudi od disidentskega antiobzornika. Gre za dokumentarni film, ki v sebi združuje esejistični, eksperimentalni in angažirani pristop ter se obenem – z evokacijo imena obzornik – poklanja tako določenemu žanru dokumentarne zgodovine, obenem pa tudi obuja njegovo komponentno družbenega in razrednega boja.

Viri:

Kavčič, Bojan. Vrdlovec, Zdenko. Filmski leksikon. Ljubljana: Modrijan, 1999.

Oberstar, Ciril. »Beležke o razrednem boju«.

Šprah, Andrej. »Filmski obzornik 55: Na kateri strani si?«. KINO!, št. 21, 2013.

Oberstar, Ciril. Šprah, Andrej. U3 – 7. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji.


DOKgodek organizira zavod Filmoteka, v okviru projekta Baza slovenskih filmov v sodelovanju z mednarodnim festivalom Dokudoc, ki ga že 10 leto organizira Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.

Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.


© Kultura je ZAKON, zato spoštujem avtorske pravice.